Dilema o prostovoljnem končanju življenja

Avtorji zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki omogoča pomoč v skrajni stiski posameznika ob koncu življenja in so ga pripravili v okviru Srebrne niti, so v začetku aprila zaprosili za določitev šestmesečnega roka, v katerem bodo zbirali pet tisoč podpisov za vložitev predloga zakona v DZ.

Ljubljana – Od 4. aprila na spletnem središču mojezivljenje.si med drugim lahko najdete odgovore na številna vprašanja, ki se porajajo v zvezi s to občutljivo temo. Na tej strani bodo ob začetku zbiranja podpisov objavljena tudi navodila za oddajo podpisa podpore. Obenem sta že odprta tudi profila na Facebooku in Instagramu.

Kdo bi lahko uveljavljal pravico in kdo ne

»Zdajšnja zakonodaja ne ureja položaja umirajočih v trpljenju, ker jim ne moreta pomagati niti medicina niti paliativna oskrba,« meni soavtor zakonskega predloga Andrej Pleterski. Prekinitev trpljenja s pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja je v takih primerih po njegovih besedah lahko rešitev. »Predlog bi uzakonil pravico vseh polnoletnih obvezno zavarovanih oseb v Sloveniji, ki neznosno trpijo in ne morejo upati na izboljšanje svojega zdravstvenega stanja, da pod določenimi pogoji zaprosijo za pomoč pri izvedbi svoje odločitve in dostojanstveno končajo življenje. Izključuje pa to možnost za mlajše od 18 let, za ljudi brez fizioloških razlogov za trpljenje in za ljudi z depresijo, ki je duševna motnja.« Prav tako pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne bi imeli ljudje, ki trpijo zaradi naveličanosti življenja, niti tisti, ki sami niso sposobni odločati o sebi. Recept za smrtonosno učinkovino bo izdala posebna komisija, ki bo zaradi varnosti pred zlorabami ves čas nadzorovala postopek. Pooblastila bo tudi posebnega zdravstvenega delavca, da prevzame smrtonosno učinkovino v lekarni in jo prinese bolniku. Predlog predvideva, da trpeči človek sam vnese smrtonosno učinkovino v svoje telo. Le v primeru ugotovitve, da sam tega ne more narediti, bo to učinkovino v njegovo telo vnesla druga oseba.

Po pojasnilu strokovnjakinje za zdravstveni menedžment Brigite Skela Savič predlog ne želi biti nadomestilo za slabo delujočo paliativno oskrbo v državi, ampak razrešuje avtonomijo odločanja o življenju in smrti pri neozdravljivo bolni osebi. Sicer pa se paliativna oskrba in obravnavani predlog ne izključujeta, ampak dopolnjujeta, je dejala.

Bolniki, ki se jim življenje izteka, želijo živeti dlje

S predlagatelji zakona se ne strinja zdravnica Mateja Lopuh, ki v Splošni bolnišnici Jesenice vodi Center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo in je državna koordinatorica za razvoj paliativne oskrbe v Republiki Sloveniji pri ministrstvu za zdravje. »Kadar berem o evtanaziji kot obliki samovoljnega končanja življenja s tujo pomočjo, se zavedam, kako malo je danes življenje vredno in kako malo s(m)o se ljudje pripravljeni boriti zanj. Seveda je jasno, da ankete sprašujejo predvsem zdrave ljudi, ki se še ne zavedajo, kako grozen je občutek, ko ti življenje polzi skozi roke in si nemočen, da bi lahko živel še malo dlje. Bolniki, ki se jim življenje izteka, si želijo živeti dlje. Ne v bolečinah, slabosti ali z občutkom težkega dihanja, ampak z dobro medicinsko podporo in v okolju, kjer se njihovega življenja še kdo veseli. Hudo bolni in močno gibalno ovirani ljudje so navdih, kako je mogoče ob vseh omejitvah še vedno živeti,« o dragocenosti življenja razmišlja Mateja Lopuh. Meni, da evtanazija nima nobene prave povezave z dostojanstvom, »ker moraš za usmrtitev prositi, se še v zadnjem obdobju življenja ponižati do te mere, da prosiš, da te nekdo usmrti, in tvegati, da mogoče tvojo prošnjo zavrnejo.«

Sicer pa je, kot meni sogovornica, odločitev o uveljavljanju evtanazije v rokah ljudi. »Evtanazija je seveda oblika družbenega dogovora in se bo uveljavljala tako, kot bodo to ljudje želeli.« Vseeno upa, da se bomo kot družba zavedali, da lahko damo hudo bolnim nekaj več kot samo evtanazijo. Da bo življenje premagalo smrt.