Manca Špik / Foto: osebni arhiv (Rok Maver)

Spoznali boste drugačno Manco

Manca Špik je nedavno predstavila novo avtorsko pesem Rekel si, čez nekaj dni pa jo lahko pričakujemo na odru Festivalne dvorane Bled. Pripravlja koncert z glasbenimi gosti.

Melodija za novo pesem Rekel si se je Manci Špik porodila v nekaj minutah, nato pa je svojemu zvestemu tekstopiscu Roku Lunačku pojasnila, o čem želi, da pesem govori. Gre za poročno pesem, ki govori o tem, kako je, ko se v ljubezni vse izide točno tako, kot je treba. »Rekel si je ena mojih najlepših balad. Čustvena, popolna pesem. To je himna ljubezni. Pesem, za katero bi si želela, da jo nekdo meni zapoje, ko stojim pred oltarjem, če lahko malo fantaziram …« pravi priljubljena pevka gorenjskih korenin.

Z Manco Špik smo se pogovarjali o njeni glasbeni karieri, bližajočem se Eurosongu ter koncertu, ki ga bo v nedeljo, 23. aprila, ob 18.30 gostila Festivalna dvorana na Bledu. Marca letos je namreč minilo dvajset let, odkar je Manca Špik zmagala na Prvem glasu Gorenjske – in to ravno na odru, na katerem konec tedna pripravlja koncert z gosti.

Ste kdaj razmišljali, kaj bi počeli, če ne bi peli?

Zanima me ogromno stvari, a glasba je bila vedno v ospredju. Tudi ko sem študirala slovenščino, sem nekako pri sebi vedela, da to ni tisto, kar bom počela vse življenje. Študirala sem zaradi pričakovanj drugih, staršev. Žal mi je, a nisem študirala zaradi sebe. To ne pomeni, da mi študijska leta niso prinesla lepih stvari in mi navsezadnje razširila obzorij duha, a ves čas sem bila obsedena le z glasbo. Nadarjeni za glasbo imamo posebno poslanstvo, in če nam je dano, da ga izpolnimo, imamo občutek, da smo svoje poslanstvo dosegli.

Kako se spominjate Prvega glasu Gorenjske?

Kot da bi bilo včeraj ... Spomnim se, da je moj oče stopil skozi vrata in dejal: »Manca, na Prvem glasu Gorenjske boš nastopala!« Nič mi ni bilo jasno, saj se tudi prijavila nisem. Povedal mi je, da me je prijavil kar sam. Sem bila kar malo jezna nanj, a moj oče je pač tak. Najbrž je vedel, da znam dobro peti, pa tudi to, da sem precej sramežljiva in da me je treba nekako »vreči v vodo«. Z glasbo in nastopanjem nasploh sem se sicer začela ukvarjati že zelo zgodaj. Najprej sem se učila igranja klavirja, pela v šolskem zboru, kasneje končala nižjo glasbeno šolo. A o samostojnih glasbenih nastopih oz. petju, prepevanju sploh nisem razmišljala. To je bila pravzaprav velika želja moje sestre Mojce in vedno sem imela občutek, da če ona o tem sanjari, jo moram pri tem podpirati, nikakor pa ne o tem razmišljati tudi sama. Takrat mi je moja sestra pomenila vse na svetu in bi se najbrž počutila, kot da bi jo izdala, če bi tudi sama izražala takšne želje. No, očitno je usoda poskrbela, da so se stvari obrnile drugače. Po uspešnem nastopu na Prvem glasu Gorenjske, torej šele pri 22 letih, sem začela resneje razmišljati o glasbeni karieri, nastopih in koncertih. Sta pa po Prvem glasu Gorenjske minili še dve leti, preden sem izdala prvo pesem in se z njo prijavila na Melodije morja in sonca. No, tudi tam sem osvojila dve nagradi ...

Sedaj se po dvajsetih letih vračate na »mesto zločina«, v Festivalno dvorano na Bled.

Z blejskim koncertom »obujam« svojo koncertno turnejo, ki jo je zaustavila korona, a s to razliko, da tokratno zgodbo pišem sama – in to dobesedno. Poslušalcem želim podati zgodbo svoje glasbe na čim bolj oseben način ter skozi lastne izkušnje, zato za vse zadnje pesmi sama ustvarjam melodije ter tudi sama odločim, o čem bo pesem govorila – torej sodelujem pri nastanku besedila. Začutila sem, da moja glasba ni več samo podajanje besed, ki so jih zame spisali drugi, morda med njimi tudi takšni, ki me niso najbolje poznali, temveč je to neke vrste medij, skozi katerega lahko izrazim svoja pristna čustva, svoj pogled na svet in predvsem dam iz sebe tisto, kar mora priti na plan. Če sta to ljubezen in veselje, super, če sta to žalost in bolečina, tudi prav. Svojo glasbo doživljam vedno bolj katarzično in mislim, da je to tista sprememba, tista »druga Manca«, ki je nihče ne pozna, ker se doslej še nikomur ni razkrila, a bo to aprilsko nedeljo stopila na oder blejske Festivalne dvorane. Naj ljudje končno spoznajo, kdo dejansko sem.

Lahko imena gostov velikega koncerta zaupava bralcem ali so skrivnost? Pripravljate še kakšno posebno presenečenje za občinstvo?

Gostila bom tri postavne pevce, s katerimi sem odpela svoje najuspešnejše duete: Isaaca Palmo, Roka Piletiča in Dejana Vunjaka. Obiskovalce pa čaka tudi dvoje presenečenj: ena manjša zasedba štirih deklet ter še eno posebno, res veliko presenečenje, a podrobnosti ne smem razkriti. Vsekakor bom na koncertu predstavila tudi svojo najnovejšo pesem Rekel si.

Kakšno se vam po vsem tem času, kar nastopate, zdi domače, gorenjsko občinstvo? Kdaj pogrešate Gorenjsko?

Že pred koronskim obdobjem sva se s partnerjem z Obale na žalost razšla in to je vse postavilo na glavo. S hčerko Lano sva začeli na novo in si uredili prijeten dom v Ljubljani. Vsakodnevni trud za dobro življenje obeh je moja prioriteta in še sama ne vem, kje sem našla moč, da v tem čustvenem vrtincu sprememb posnamem in izdam nekaj svojih največjih uspešnic. S kariero sem še vedno polno zaposlena in Ljubljana je kraj, kjer imam trenutno največ opravkov, zato o selitvi nazaj na Gorenjsko še ne razmišljam. Še ne … Namreč, moja želja, da se nekoč preselim nazaj domov, ostaja. Ne sicer v domačo hišo, temveč nekam bližje moji družini, mojim krajem …

Ker prihaja čas izbora za pesem Evrovizije: imate kakšen komentar na izbrano zasedbo Joker Out in njihovo pesem?

Mislim, da so fantje naravnost fenomenalni, njihova pesem pa je povsem v svetovnem trendu. Prepričana sem, da nas na Eurosongu čaka fenomenalen uspeh. Če kdaj, potem zdaj lahko pričakujemo izjemno dobro uvrstitev.

Do danes ste izdali že kar nekaj uspešnih singlov, mnogi so postali hit. Vam je kakšen še posebno pri srcu?

Eh, kateri pa je najljubši mamin otrok? Tudi če to mama ve, tega ne bo izrekla. Vsako pesem sem vzela za svojo in verjela vanjo, sicer je ne bi posnela. Je pa res, da pesmi, ki jih napišem sama, morda čutim nekoliko globlje, drugače. Kot da bi bili malo bolj moji otročički, kot so pesmi, ki so jih napisali drugi, jaz pa sem jih zgolj odpela. Moja zadnja Rekel si, ki sem jo napisala sama, bo zagotovo ostala med mojimi najljubšimi.

Dvajset let na slovenski glasbeni sceni ni mačji kašelj. To dokazuje, da ne sodite med muhe enodnevnice. Kaj svetujete mladim, ki šele začenjajo, ki si želijo peti.

Naj poslušajo svoje srce in ustvarjajo takšno glasbo, kot jo čutijo. Obkrožijo naj se z ljudmi, ki jih polnijo, ne praznijo – to je ključno! Če bi mi nekdo za vsak izrečeni »ti bi morala …« dal en evro, bi bila zdaj milijonarka. (smeh) Neomajna vera vase in v to, kar počneš, je tudi v glasbi nekaj, kar te loči od množice. Domači pa pravijo, da je malo pomagala tudi moja gorenjska trma ... (smeh)