Osebno in družbeno v aktualnem času

Pri založbi Mladinska knjiga je izšlo pet novih izvirnih književnih del, dva romana, dve pesniški zbirki in knjiga razmišljanj o aktualnem času.

Ljubljana – V zbirki Jubilejna je ob sedemdesetletnici Ifigenije Simonović izšla njena nova pesniška zbirka Bi bila drevo. To je že njena enajsta zbirka, več kot polovica jih je izšla prav pri Mladinski knjigi, tudi njena prva Postopna razbremenitev (1972) pri rosnih devetnajstih in predzadnja Kasneje (2013), s katero je zaznamovala svojo šestdesetletnico.

Da je z besedami precej podobno kot z glino, tudi knjigo je namreč treba pregnesti, pove književnica, prevajalka in v Londonu, kjer je živela 25 let, diplomirana lončarka. »Pisanje pesmi je moja nuja. Če me nekaj žuli, potem v tisto rano bezam in moram napisati pesem. Pesmi ne objavljam, morda jo, ko je napisana, pošljem prijateljici Manci – in to je včasih zame dovolj,« pove Ifigenija Simonović. »Danes zjutraj sem imela misel, kako lahko na različne načine v drugačnih tonih rečem ne, ne. Vstala sem in zapisala pesem.« Da mogoče zadnjih nekaj let pesmi piše bolj osvobojena kot v preteklosti, doda. Manca Košir je spremno besedo k zbirki napisala kot osebno pismo in vanj med drugim zapisala: »Tvoj obraz je razpoznaven med tisočerimi! Mnogi so si vse bolj podobni in enaki, tvoj pa je enkraten, neponovljiv, unikaten.«

Tretjo pesniško zbirko Jureta Vuge Sambucus nigra lahko primerjamo z deročo reko, ki je – potem ko je predrla zemeljsko opno in se razlila po pokrajini – naposled našla najprimernejših naklon tal, da lahko polno zaživi. Za ta naklon je poskrbela ljubezen, ki je, kot ugotavlja avtor, brezmejna. Gre za ljubezensko liriko, ki jo Vuga namenja ženi Tjaši. »V jeziku sem postal bolj sproščen, igriv, sestopil sem s kakršnegakoli piedestala, iz neke posvečene govorice, hkrati pa sem vedno znova poskušal napisati neko koherentno pesem. Ta me ni povsem ugrabila, je pa igra in hkrati poklon.«

Nov roman je predstavil Roman Rozina. Če se je njegov lani s kresnikom nagrajeni roman odvil v sto letih, se najnovejši Tujintuj zgodi v enem dnevu in noči. Avtor se je naslonil na lik Kosmačevega Tantadruja in govori o nesprejemanju drugačnosti. Trk različnih svetov se dogaja v lovskem domu, v katerem paravojaška skupina zadržuje skupino beguncev. »Danes Kosmačevo novelo vidim kot zgodbo o nesprejemanju drugačnosti. Prvi osnutki romana so nastali ob begunski krizi. Do beguncev smo sprva kazali sočutje, jim pomagali na njihovi poti, že v nekaj mesecih pa se je zgodil preobrat in so jih začeli obravnavati kot teroriste in posiljevalce, ki se jih je treba čim prej znebiti,« o temi za roman pove Rozina, ki že v naslovu Tujintuj sporoča, da ti postanejo dvakrat tujci. »Avtohtoni prebivalci jih nočejo prepoznavati kot posamezna imena in obraze, ampak kot brezoblično maso, ki jo je lažje sovražiti, po drugi strani pa tujci tudi ne želijo izstopati iz te množice in se sami spravljajo v situacijo, v kakršni jih mi hočemo videti. Gre za tujost na kvadrat.«

Tu je še roman z naslovom Evo me, tu sem, sicer anonimnega avtorja, ki se podpisuje kot Vanja Krajnc in je finalist izbora za nagrado modra ptica. Dogajanje razgibanega ljubezenskega romana je postavljeno v čas epidemije in ustavitve javnega življenja, ko glavna junakinja med štirimi stenami doma začuti ujetost in osamljenost. Življenje z dvajset let starejših možem za štirimi stenami ji postane rutina. Vedno bolj se začne postavljati zase, hoditi začne na petkove proteste, si iskati nova prijateljstva in pride dan, ko vzklikne: »Evo me, tu sem.«

V zbirki Ergo pa je izšla knjiga Čas grobosti Renate Salecl, ki prinaša poglobljeno analizo vidnih in nevidnih mehanizmov grobosti, ki smo jim izpostavljeni v svetu poudarjenega individualizma in poveličevanja materialnega bogastva in uspeha. Avtorica o aktualnem času razmišlja v okviru štirih nadpoglavij: Patologije neoliberalizma, Surovost kapitalizma, Ko padejo maske vljudnosti, Otopelost in Kam gremo. »Vedno me je zanimalo, kako ideologije spreminjajo ljudi, kako se identificiramo s starimi in novimi avtoritetami. Občutek, da nismo dovolj dobri, uspešni, srečni, zmogljivi, pomaga preživeti ideologiji neoliberalizma. Če se ukvarjaš sam s sabo, nisi nevaren dominantnemu ideološkemu diskurzu,« poudarja Renata Salecl in dodaja, da se je v zadnjem času odprl diskurz grobosti, ki se je opolnomočil z ljudmi iz politike in javnega življenja, ki z velikim ponosom ta diskurz uporabljajo in ga tudi širijo naprej. »Še pri kuharskih oddajah sta v diskurzu vse bolj prisotni agresija in grobost.«

Avtorica opozarja, da je vse več držav, v katerih je demokracija ogrožena, a v zadnjem eseju vseeno optimistično zaključi, da vsak izmed nas lahko vpliva na spremembo. Spremembe se namreč rojevajo na mikroravneh.