Velika noč

Še enkrat je nastopil spomladanski ekvinokcij, enakonočje, in prva polna luna po 21. marcu je vedno velika noč. Po tem dogodku se ravnajo vsi ostali datumi v letu. Tako so osnovali julijanski in kasneje gregorijanski koledar in takega uporabljamo še danes. Tak koledar so sprejeli v večini zahodnega sveta in tako se velika noč giblje med koncem marca, ko lahko nastopi najbolj zgodaj, pa vse do konca aprila, ko je lahko najkasnejši datum velike noči.

Še ena velika noč, ki je minila v duhu tradicije, ki ji sledimo. Velika noč so obredi, jedi, čiščenje, obiski, sprehodi v naravi. Tako nekako je pri nas. Jedi zagotovo pripravimo. Potica je slovenska posebnost. Pri nas sta vsaj dve tradicionalni, orehova in kokosova. Meni je zelo všeč pehtranova, mnogi pa rečejo, da plevela v potici ne jedo. No, pa naj bo plevel, kakor komu paše. Vseh dobrot imamo na razpolago, kolikor jih hočemo. Pri mesu so velike razlike. Nekateri imajo radi tradicionalnega, pripravljenega doma. Ta je bolj slan in je bolj temne barve. Drugim je všeč predelan na bolj »industrijski način«. Tako meso je mehkejše, bolj rožnate barve, običajno je bolj pusto. Pri mesu sem hitro zadovoljna, prata pa je posebnost, ki je nimajo povsod. Jo poznajo, pripravljajo pa je ne niti po vseh gorenjskih regijah, kaj šele drugod po Sloveniji. Za prato potrebujemo bel kruh, če je malo starejši, toliko bolje, veliko jajc, kislo smetano, peteršilj, prepraženo čebulo in meso. To meso je okusnejše, če je malo bolj mastno. Tega sem se že navadila. Mlajši so kar alergični na kakršno koli maščobo v mesu, v resnici pa je bolj voljno in gladko, če je malo bolj mastno. Tako pripravim prato, ki jo pečem kar v pekaču in prekrijem s folijo. Tako pokrita se ohladi v pečici, da vsa sopara nekako preide nazaj v zmes. Pri pirhih smo prav tako poenostavili in jih skuhamo v teranu. Sicer mi je hudo uničiti liter te žlahtne tekočine za kuhanje jajc. Ko se skuhajo v teranu, jih pustimo čez noč. Naslednje jutro je tekočina kar bolj gosta, na jajčnih lupinah pa se na svetlobi čudovito svetijo teranovi kristali. Vprašali so me, ali bi bil refošk enako dobro vino. Nisem še preizkusila, vendar menim, da ne. Pri kuhanju jajc v teranu se izločijo kristali, ki so v vinu zaradi kraške zemlje, jerine ali jerovice. Refošk uspeva na flišnatih tleh, ki ne vsebujejo apnenca. Tako nastanejo takšna vijolična jajca, posuta z drobnimi kristali, ki se svetijo v soncu. Ko sem ga nekomu podarila, je rekel: »Videti je kot vulkanska kamnina.« Prav, sem si mislila, pa naj bo videti kot vulkanska kamnina. Tako smo praznovali še eno veliko noč, ki prinaša sporočilo vstajenja, rešitve. Naj nam da upanje in moč za iskanje rešitev. Vedno se najde pot, če jo iščemo.