Kruh tudi podnevi spi

Bilo je med drugo svetovno vojno na majhni kmetiji z desetimi otroki, rojenimi kot po tekočem traku. Družina je bila zelo verna po zaslugi očeta, ki je bil cerkveni ključar pri podružnični cerkvi svete Magdalene.

Najmlajši je bil star šest let in vedno lačen. Hrane ni bilo v izobilju, še posebno ne v tako številni družini. Takrat so jedli krompir, zelje, kašo in cmoke. Masti je bilo le za vzorec in otroci so bili po obroku hitro spet lačni. Najmlajši je babico prosil za košček kruha, ker ga sam ni smel vzeti in ga tudi ni mogel, ker je babica vedno sedela pri predalu, v katerem je bil shranjen kruh. Nikoli ni rekla, da je treba varčevati s kruhom, vedno je rekla, da tudi kruh podnevi spi. Starša sta ves dan delala na polju in tako je bila stara mama varuhinja kruha. Kadar je prišel na obisk stric, je babica takoj »prebudila« kruh, oče je dodal klobaso in žganje. Otroci smo na kmečki peči požirali sline in upali na ostanke, a jih žal nikoli ni bilo.

Spomladi, ko je pognalo prvo cvetje, se je naš mali junak Stanko takoj odpravil nabirat črni teloh (kurice), male in velike zvončke (kronice), kar je rad počel, saj je bil otrok narave. Ko je domov prinesel zajeten šopek kronic, mu je mama rekla, naj jih nese njeni mami. Babica jih je bila zelo vesela in v zahvalo mu je dala velik kos kruha, očitno pri njej kruh podnevi ni spal. Ko je Stanko spoznal, kako mu cvetje prinese kruh, je to počel še vrsto let.

Danes kruh ni več zaspan, povsod ga je dovolj in veliko različnih vrst je naprodaj v trgovinah. Veliko kruha in drugih živil se zavrže. Stanko pa še vedno rad nabira lepe rože.

Stane Jarc, Podlubnik