Bilo je nekoč

Nedaleč od Kranja ob reki Savi se nahaja naselje Struževo. Čez reko Savo je zgrajen železniški most, po katerem je tekla železniška proga Kranj–Tržič. Po prehodu čez most je imela proga precejšen vzpon. To so opazili otroci omenjene vasi in so z mastjo namazali tračnici. Skriti ob progi so čakali na prihajajoči vlak. Ko so pogonska kolesa dosegla mastni tračnici, so se začela vrteti na mestu in vlak je obstal. Presenečen voznik vlaka je povečal dovod pare, a vlak se ni premaknil, samo pogonska kolesa so se vrtela hitreje. Po večkratnem poskusu speljevanja vlaka je voznik obupal in odpeljal nazaj na železniško postajo. Ker ni opazil namazanih tračnic, je menil, da je nekaj narobe s parno lokomotivo. Na postaji so nato kompoziciji od zadaj dodali še eno parno lokomotivo in so tako brez težav prešli čez mastno oviro. Na postaji so po pregledu lokomotive ugotovili, da ni pokvarjena, in naročili vozniku in kurjaču, naj dobro opazujeta progo na vzpetini. Naslednji dan sta pri prevozu čez most opazila gručo smejočih otrok, ki so veselo skakali in vpili: »Daj paro!« Kurjač jih je začel obmetavati s kosi premoga, da so se razbežali, in ugotovila sta, da so jima jo zagodli otroci. Ustavila sta vlak in ugotovila, kaj je bil vzrok njunih težav.

Kasneje je železniška uprava obvestila vaščane, kaj so počeli njihovi otroci, in jim zagrozila z globo, če se bo to še nadaljevalo.

Že dolgo, dolgo vlak na tej progi ne vozi več.

Stane Jarc, Podlubnik