Tisti, ki fotografira tla

V Mestni knjižnici Kranj je na ogled fotografska razstava, ki jo zaznamuje ena tema in jo imenujejo trije naslovi. Zapisal jih je Milan Gramc, ki je fotografske motive iskal v marmornih tleh v knjižnici in našel mačko, lamo, ženski obraz, sodelavca, celo Ostržka in Elvisa …

Kranj – Najprej o treh naslovih, ki še do konca meseca vabijo k ogledu razstave fotografij na panojih v pritličju knjižnice. Milan Gramc, sicer tu zaposlen kot knjižnični manipulant, se že od mladih let ukvarja s fotografijo, od leta 2000 naprej tudi precej resno kot član Fotografskega društva Janez Puhar Kranj. Obiskovalcem je namenil naslov Brez domišljije ne bo šlo, za sodelavce je zapisal Stokrat videno. Nikoli opaženo, prav za vse pa velja naslov Če ne gre od blizu, pa od daleč. Pri ogledovanju črno-belih fotografij Milana Gramca torej potrebujemo pravo razdaljo gledanja in predvsem nekaj domišljije, pa bo.

Le kaj je ljubiteljskega fotografa, ki se je na številnih razstavah po knjižnicah, šolah, domovih za starostnike, podjetjih že dokazal kot odličen portretni fotograf in predvsem s fotografijami s popotovanj po svetu ter motivi njemu domačega Sorškega polja, navdušilo za fotografiranje tal na delovnem mestu? »Že ob sedemdesetletnici knjižnice sem načrtoval serijo portretov sodelavcev v spontanih situacijah, ko ti ne vedo, da jih kdo fotografira, a je bila zamisel preveč smela, da bi v kratkem času posnel dovolj portretov,« se spominja Milan Gramc in poudarja, da tudi sicer ni fotograf za žirante natečajev in razne umetniške svete, ampak običajno »ušpiči« kaj po svoje. »Leta in leta hodiš po knjižnici, v nekem trenutku pa ob pogledu dol v marmornih ploščah opaziš še kaj več kot le tla. Leta 2018 sem začel na tla v knjižnici gledati drugače.«

Najprej je zagledal sebe, obraz in telo, novi in novi pogledi po tleh v pritličju, na stopnicah in še kje so mu odkrivali nove in nove podobe, od prijatelja fotografa Emila in Ostržka do mačke, lame, pošasti … »Pri tem je treba biti pozoren, saj je podoba vidna le iz določenega zornega kota. Ker so tla v knjižnici zelo obsežna, sem si moral za vsako podobno natančno zabeležiti lokacijo,« pove Gramc, ki je motive fotografiral ob sobotah popoldan, ko je knjižnica zaprta, da ni motil obiskovalcev, hkrati pa je lahko v miru delal.

»Pomislil sem, da bi lahko posnetke razstavil v najboljši galeriji v mestu, dobil sem razstavni termin, za kar gre zahvala kolegicam v knjižnici, v fotografskem društvu so mi pripravili zgibanko in pomagali pri pripravi fotografij – in razstava je tu.«

Na razstavi je na ogled 27 fotografij, kot pove njihov avtor, pa je v času razstave v tleh odkril še tri, štiri nove motive. »Človek se kar navadi gledati po tleh. Zadnjič sem na primer pri čakanju na zobozdravnika že oprezal po tleh,« v zanj značilnem duhovitem tonu pove Milan Gramc, ki kljub temu svetuje, naj bomo vendarle pozorni, kje hodimo in šele potem tudi po čem. Ob njegovih fotografijah pa vsekakor velja domišljiji odpreti vsa vrata. Še vse do konca meseca.