Francetova svoboda

Tunjiške zgodbe (29)

France je med vojno živel še na Šenturški Gori, bil pa je v letih, da bi se že moral pridružiti eni ali drugi strani v domovinski revoluciji. Jezika ni nikoli »šparal« in tako je prišlo na ušesa domačim partizanom, da je govoril nekaj proti revolucionarjem. Tega pa partizani nikakor niso mogli preslišati. Sklenili so, da tega ne morejo dovoliti, treba ga je temeljito zaslišati, to pa so v tistem času znali prav dobro opraviti, čeprav s silo. Partizanski štab se je zadrževal na Viševci, majhni samotni vasici s tremi hišami. Daleč naokoli pa brez drugih naselij. Kako to zaslišanje opraviti. Dogovorili so se, da pošljejo enega domačega partizana na Šenturško Goro, da privede tega klepetavega Franceta na Viševco v partizanski štab. Dali mu bodo vedeti, kaj je prav in da čez partizane ni dovoljeno govoriti. Določili so, da se Tunjičan Feliks odpravi na goro in v zasedi počaka, kdaj se bo France prikazal v vasi; no saj vas ni velika, ujeti tega zlikovca pa tudi ne sme biti velik problem. Feliks se je odpravil gor v vas in skrit čakal, kdaj se bo France prikazal. Prav dolgo ga ni čakal. Kmalu sta naletela skupaj, poznala pa sta se dobro že od prej. Ta partizan je povedal Francetu, da ga njegov štab želi videti in da ga mora še danes privesti na Viševco. Obenem pa mu je kazal brzostrelko, da misli resno. Dolgo se je France upiral in ni hotel s Feliksom. Ko pa je ta začel snemati brzostrelko z rame, je le počasi odšel z njim. Med potjo mu je Feliks razlagal, da bodo kmalu zmagali in ne bo več nobenih davkov in ne vem kaj še vse. Hodila sta po ozki stezi med grmovjem, spodaj pod stezo pa je bilo bogato razraščeno robidovje. Tako sta počasi hodila proti Viševci. Feliks mu je spet politično začel razlagati, kako bo lepo, ko bo kmalu svoboda. France pa mu je odgovoril, da če bo sreča, bo svoboda še tisti večer.

V tistem trenutku pa se je z vso silo zapodil v nekdanjega prijatelja Feliksa, da se je ta na glavo postavil v robidovje pod stezo. Dolgo je trajalo, da se je rešil nadležnega trnja. France pa je bil uren in je skočil s hribčka na drugo stran v Bundrovo dolino in tekel proti Sidražu. Mislil si je: »Že danes sem na svobodi. Predno pa me boste drugič ujeli, bo pa še dolgo trajalo.«

Kako je Feliks pojasnil v partizanskem štabu, da mu je kot oboroženemu vojaku pobegnil goli ujetnik, pa niso nikoli povedali, ne partizani in tudi sam Feliks ne. France pa je svojo zgodbo večkrat povedal v družbi v gostilni.