Hrana za sram

Dobre odnose ustvarjamo, ko posameznik sam osebnostno raste. V prejšnjih dveh kolumnah o sramu smo govorili o nezdravem sramu, ki vodi v kar nekaj vedenjskih vzorcev. Ni ves sram škodljiv. Sram človeka uči zasebnosti in mu pomaga pri prepoznavanju osebnih mej. Npr. ščiti osebe, da se ne napijejo ali da nimajo spolnih odnosov s katero koli osebo, ščiti, da ne govori neprimernih šal … Vsak potrebuje sram, nihče pa noče občutka osramočenosti. Občutek osramočenosti nosi v sebi veliko ljudi, zelo pogosto pa se ga niti ne zavedamo. Poglejmo, zakaj lahko nastane nezdravi sram. V vzroku nastanka se skriva tudi možna razrešitev teh občutkov.

Z vzgojo in odnosi v družini se prenašajo tudi občutja. Tako lahko starši (nenamerno) prenašamo svoj sram na otroke. Starši smo te vzorce dobili v svojem otroštvu, nismo jih pa razrešili. Starši smo zgled otrokom s svojim vedenjem, reagiranjem v vsakdanjih situacijah. Otrok opazi, kako mama postane živčna, ko pripravlja in pospravlja hišo za obiske ter ob tem glasno razmišlja, kaj bodo rekli stari starši, če ne bo vse pospravljeno. Starši otroka sramotimo, ko se iz njega norčujemo, ga ponižujemo. Mnogim se morda taki komentarji sploh ne zdijo ponižujoči, a otroku je grozno slišati, če mu starš reče, da iz njega nikoli nič ne bo, da je svinja, ker nima pospravljene sobe, da je smrduh, ker leži na kavču … Če kot starš začnem sitnariti zaradi nepospravljenega stanovanja, takoj ko pridem iz službe, se otrok raje umakne v svojo sobo. Noče biti zraven te slabe volje, gre raje stran, da ne bo še njega doletela kakšna bedna opazka.

Starš bi z otrokom vzpostavil veliko bolj prijeten in koristen odnos, če bi po službi raje vprašal otroka, kako je (seveda iskreno), se usedel k njemu in se malo pogovarjal ali samo bil zraven. Tako bi z otrokom vzpostavil odnos, kar je ena od osnovnih človeških potreb. Otrok mora imeti občutek, da je edinstven za starša, da je nekaj posebnega in da se starš zanj zanima. To starši dosežemo, ko se z njim pogovarjamo, imamo kakšno aktivnost samo z njim. Če tega ne storimo, otrok čuti, kot da za starša ni dovolj dober. S tem se zelo povezuje potreba po potrditvi. Kadar starš otroka ne pohvali, bo kasneje povsod iskal potrditve, da je dovolj dober, zabaven, ustvarjalen, lep … Pri vseh aktivnostih, pa naj bo to služba ali hobi, se lahko ves čas sprašuje npr.: Ali bo kdo pohvalil mojo predstavitev? Ali bodo drugi občudovali moje petje? Ali bodo videli, kako sem pameten? Ali bo rekel, da sem lepa? Naporno je živeti, če se ves čas obremenjujemo s tem, kako nas vidijo drugi in če smo odvisni od pohval drugih. Pravo pohvalo, ki bo dosegla pravi učinek, največkrat lahko dajo samo starši ali pa mi sami sebi. Vzorec sramu se bo nehal, ko bodo zadovoljene neuresničene naše najgloblje potrebe.