Vojna in mir

»Skupek vzrokov nekega pojava je za človeško pamet nedoumljiv. Vendar je potreba po iskanju vzrokov položena človeku v dušo. In človeška pamet se ne poglobi v brezštevilnost in zapletenost okoliščin pojavov, od katerih bi vsaka posebej lahko bila vzrok, temveč se raje oprime prvega, najbolj razumljivega približka in pravi: tole je vzrok. Pri zgodovinskih dogodkih (pri katerih so predmet opazovanja človeška dejanja) se zdi najbolj prvobitni približek volja bogov, za njim pa volja tistih ljudi, ki zasedajo viden zgodovinski položaj – zgodovinskih junakov. A takoj ko se poglobimo v bistvo vsakega zgodovinskega dogodka, se pravi v dejavnost celotne množice ljudi, ki so sodelovali v njem, se prepričamo o naslednjem: ne le, da volja zgodovinskega junaka ne vodi dejanj množic, temveč je tudi sama nenehno vodena. Zdelo bi se, da je vseeno, ali razumemo pomen zgodovinskega dogodka tako ali drugače. Toda med človekom, ki pravi, da so ljudstva Zahoda krenila na Vzhod, ker se je Napoleonu tako zahotelo, in človekom, ki meni, da se je to zgodilo zato, ker se je moralo zgoditi, je enaka razlika kot med ljudmi, ki trdijo, da Zemlja stoji na mestu in se planeti premikajo okoli nje, ter tistimi, ki pravijo, da ne vedo, na čem se drži Zemlja, vedo pa, da obstajajo zakoni, ki upravljajo njeno gibanje in gibanje drugih planetov. Vzrokov zgodovinskega dogodka ni in jih ne more biti, razen edinega vzroka vseh vzrokov. Vendar obstajajo zakoni, ki upravljajo dogodke, deloma neznani, deloma taki, ki jih lahko odkrijemo. Odkrijemo pa jih lahko samo tedaj, ko se v celoti odpovemo iskanju vzrokov v volji enega človeka, saj so tudi zakone gibanja planetov lahko odkrili šele tedaj, ko so se odpovedali predstavam o nepremičnosti Zemlje.« (2. knjiga, str. 479)

Vojna in mir je eden največjih romanov svetovne književnosti. Mladinska knjiga ga je leta 2021 izdala v novem prevodu Lijane Dejak. Prvič sem ga bral že v študentskih letih, v prevodu Vladimirja Levstika. Zdaj sem ga prebral ponovno, najprej zaradi estetskega užitka, ki ga omogoča ta veliki tekst, malo pa tudi zato, ker sem upal, da bi s Tolstojevo pomočjo bolje razumel vojno v Ukrajini (»Mali Rusiji«). Uvidel sem, kako zgrešeno je, če ukrajinsko vojno pripisujemo zgolj agresivnosti nekega Putina. Ta je le eden od akterjev, pa še on se ne more odločati suvereno, ampak je gnan od številnih sil iz ozadja. Akterjev v tej vojni je veliko več, njen izid pa na koncu ne bo po volji nobenega od njih. Kot vedno bo rezultanta vseh delujočih sil, za vse udeležence pa le kompromis.