K arhitekturi Marjana Šorlija

V Mergentalerjevi ulični galeriji Layerjeve hiše in Inštituta TAM TAM je na ogled razstava študentov Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Njihovo pozornost je vzbudila arhitekturna dediščina kranjskega arhitekta Marjana Šorlija (1915–1975), posebno pozornost pa so namenili paviljonu Hortikulturnega društva in vrtu, ki sta potrebna prvi obnove, drugi pa ureditve.

Razstava študentov ljubljanske Fakultete za arhitekturo v Mergentalerjevi ulični galeriji na vogalu Tomšičeve ulice nasproti Layerjeve hiše v Kranju je prvi dogodek v sklopu ohranjanja, obujanja in prepoznavanja kranjskega arhitekta Marjana Šorlija in njegove arhitekturne in urbanistične dediščine. V Layerjevi hiši se namreč pripravljajo na zaznamovanje 50. obletnice njegove smrti leta 2025, dodatno pozornost pa bodo arhitektu posvetili tudi v okviru letošnjega Bienala tekstilne umetnosti BIEN.

»V okviru BIEN-a bomo tudi letos od konca maja čez poletje odprli več razstav, na sporedu bodo spremljevalni projekti in številni dogodki, ki pa se bodo z jesenjo zaključili. Ker želimo delovati tudi na področjih, ki imajo trajnejši časovni učinek in pomen za lokalno skupnost, smo se v Layerjevi hiši odločili delovati tudi v smeri revitalizacije kulturne in v tem primeru še posebno arhitekturne dediščine mesta,« je o delovnem projektu Arhitektura in skupnost povedala Neža Mlakar iz Layerjeve hiše. »Paviljon Hortikulturnega društva Kranj, ki ga je zasnoval prav Šorli, je objekt in prostor, ki bi bil v prihodnje lahko odprt za javnost. V njem bi Kranjčani lahko spoznali majhen, a pomemben del širšega prostora Prešernovega gaja in nastajajočega Parka slovenske himne.«

Prvo fazo projekta, ki vključuje posnetek obstoječega stanja, pripravo predlogov programskih prenov paviljona ter spremljevalnih strokovnih, izobraževalnih, umetniških in promocijskih aktivnosti, bodo, kot rečeno, začeli na umetniškem bienalu BIEN.

Bil je mojster detajlov

Marjan Šorli je sodil v generacijo arhitektov, ki je takoj po drugi svetovni vojni prevzela nase breme obnove mest in posegla po vsakovrstnih arhitekturnih in urbanističnih nalogah. Udejstvoval se je na področju arhitekture, urbanizma in oblikovanja, v Kranju imamo kar nekaj njegovih arhitekturnih dosežkov, najbolj znane so vsekakor stavbe nebotičnika in poleg njega lekarne in nekdanje banke.

Rodil se je na Rupi, v Kranju obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, v tridesetih letih prejšnjega stoletja je v Ljubljani študiral arhitekturo na takratni Tehniški fakulteti in leta 1940 diplomiral pri profesorju Jožetu Plečniku. Bil je med najbolj dejavnimi Plečnikovimi diplomanti po drugi svetovni vojni: njegov ustvarjalni opus so odlikovali in pomembno zaznamovali poznavanje detajliranja, odnos do naravnih materialov ter do naravnega in kulturnega konteksta.

V projektu ponovne obuditve in seznanjanja z arhitekturno dediščino Marjana Šorlija so v Layerjevi hiši k sodelovanju povabili stroko s Fakultete za arhitekturo. Pri izbirnem predmetu Detajl v arhitekturni kompoziciji so se študenti pod mentorstvom prof. Jurija Sadarja in asistentke Ane Kreč najprej seznanili z arhitekturo arhitekta Marjana Šorlija.

»Vabila k sodelovanju smo bili zelo veseli. Prvič zato, ker študente vedno radi spodbudimo k realnim projektom, ki jih je treba pregledati, zmeriti, analizirati, poleg tega pa gre še za interdisciplinarno sodelovanje znotraj festivala BIEN. Drugič pa je pomembno, da opozorimo tudi na arhitekturno dediščino Marjana Šorlija, ki je v Kranju v primerjavi s Plečnikovo in Ravnikarjevo zagotovo veliko bolj anonimna, a vendarle prav tako pomembna. Kot Plečnikov učenec je bil Šorli tudi neke vrste njegov zvesti sledilec, kar se kaže tudi v sami materialnosti njegove arhitekture. Žal pa je izrazito prezrt,« je povedala arhitektka in asistentka na Fakulteti za arhitekturo Ana Kreč.

Prostor za kontemplacijo

Izhodišča projektne naloge vključujejo spoznavanje arhitekturne dediščine Kranja iz obdobja 20. stoletja in raziskovanje dela Marjana Šorlija skozi njegovo arhitekturo, urbanistične principe in oblikovanje, posebne poudarke pa je skupina namenila raziskovanju omenjenega Šorlijevega detajliranja, odnosa do naravnih materialov ter do spretnega združevanja naravnega in kulturnega konteksta. Študenti so spoznavali objekte, si jih v Kranju ogledali, preučevali so dokumentacijo Zavoda za kulturno dediščino Slovenije in prav tako odnos objektov s širšo okolico, v katero so umeščeni.

Naslov razstave je Marjan Šorli in Urška Ogorevc: Paviljon v Kranju, 1953, Detajl v arhitekturni kompoziciji. Paviljon ob Prešernovem gaju je bil prvotno namenjen sanitarijam za Gorenjski sejem, ki je v tistem obdobju potekal, kjer se je kasneje uveljavila osnovna šola. »Objekt je prav zato še posebno zanimiv, saj je deloval kot nekakšen hibrid, saj se je proti ulici odpiral z manjšo izložbo, v notranjosti pa manjšo pisarno, kjer naj bi bilo dopisništvo Ljudske pravice in Borbe. Na drugi strani pa je bil izhod na čudoviti vrt,« poudarja Ana Kreč in dodaja, da študenti ta prostor razumejo na način, da bi lahko v prihodnosti postal neke vrste zbirališče za kontemplacijo, za počitek v družbi s pitjem čaja po vzoru japonskih zen vrtov. Hkrati pa bi paviljon lahko bil vstopna točka v tri parke, v ta mali intimni vrt, Prešernov gaj in bodoči Park slovenske himne.

Paviljon, kot ga je zasnoval Šorli

Projekt se bo v prihodnje prevesil v naslednjo fazo delavnice, v kateri bodo študenti za paviljon preverjali različne scenarije v programskem smislu, kakšno vsebino bi se dalo v njem vzpostaviti. »Pomembno je, da morda občini oziroma bodočemu investitorju pokažemo ideje, kako objekt obnoviti in ga čim bolj približati prvotnemu stanju,« se strinjata obe sogovornici, Ana Kreč pa ob tem dodaja: »Vsekakor je pa treba na zunaj najprej odstraniti streho, ki je bila dodana leta 1988. Ta je dotrajana in je nevarna za mimoidoče, hkrati pa ne sodi v prvotno podobo paviljona. Z njo so takrat namreč paviljonu odvzeli njegov mediteranski značaj. Deloval je kot pergola.«

Avtorji razstave in njeni pobudniki v Layerjevi hiši vabijo Kranjčane, da si razstavo ogledajo in tudi sami v njej poskušajo odkriti prihodnost za ta majhen, a izjemen del arhitekturne dediščine Marjana Šorlija in tudi Kranja. Sicer je Hortikulturno društvo lastnik objekta, Mestna občina Kranj pa zemljišča, sogovornici pa sta prepričani, da bi v prihodnje lahko našli skupni jezik in bi paviljon ponovno postal eden kranjskih ponosov.