Romanca

Največkrat na kulturnih prireditvah uživam. Gledališče, glasba in film so mi najbolj pri srcu. Včasih predstava mine, kot bi trenil, ne veš, kdaj je konec. Po dobri predstavi še dlje časa premišljujem, kako so mislili, kateri vidik postavili v ospredje, ali je še kakšen, je kaj dvoumnega. Jaz se še vedno spomnim kakšnega trenutka s predstave, ki sem jo gledala pred več kot dvajsetimi leti. Tak je bil Molierov Skopuh. Zdi se mi, kot da bi igralci sproti sestavljali besedilo. Kako pa naj bo drugače, če so jo ponovili več desetkrat. Imeli so neko stojalo s sadjem in okrog tistega sadja se je dogajalo vse skupaj okrog skopušnosti, požrešnosti, varčnosti. Prijatelj glasbenik me je povabil na koncert. Večkrat sem mu omenila, naj pove, kdaj in kaj igra, da bi ga rada poslušala. Našel se je koncert v Ljubljani, ki bi mi bil všeč, in sem šla. Glasbenik, kot je on, igra v različnih zasedbah in stilih in pravi, dobro te poznam, da vem, kaj ti bo všeč. Še popoldan se je Janez kar malo upiral, češ ali moram res zraven. Poskusi povabiti koga drugega. Ko smo se zbirali v preddverju dvorane, je bila publika zelo raznolika. Najstnikov ni bilo, ostali so bili vseh starosti. Srednjih let, starejši in veliko majhnih otrok. Sedela sva čisto zadaj in kmalu sva dobila v naročje majhno deklico. Mirno je poslušala in opazovala. Mamica je povedala, da sta prišli gledat očeta, ki je bobnar na odru. In potem glasba. Včasih lahko gledam dirigenta v njegovo notno knjigo in opazujem, kako se debelina tanjša. Temu primerno se koncert približuje koncu. Zgodi se, da greš s koncerta zadovoljen, napolnjen, brez glasu, ker tako vpiješ in jih spodbujaš, lahko si tudi razočaran. Imam prijateljico, ki pravi, da ji ni prav nič nerodno, če na koncertu ali v gledališču malo zadrema. Je pač že v tistih letih, ko ljudem tega res ne gre zameriti. Meni je najlepše, če lahko zaprem oči in ne zaspim. Preliva me glasba, ki te potegne, četudi je ne poznam. Ko na odru koga poznaš, tedaj dojemaš prireditev drugače. Če so nastopajoči profesionalci, se jim popolnoma prepustim. Kadar so na odru moji otroci ali moji dijaki, mi še vedno močneje bije srce. Lahko le zaupaš in uživaš. Torej, koncert je bil čudovit, publika se je odzivala in ploskala kar med skladbami. Nastopajoči čutijo to pozitivno energijo, ki je kot valj, ki se preliva z ene strani dvorane na drugo. Moja najdaljša predstava je trajala štiri ure. Ves čas sem bila budna kot čuk. Tale romanca je bila lepa, napolnila me je, lahko sem se prestavila v svoj svet in jo spremljala tudi drugače. Lepo je imeti prijatelje umetnike, katerih umetnost razumeš, v njej uživaš in ti polepša vsakdanjik.