Zasuta usta in Jazon na (ne)Prešern(i) dan

Nevidna se zdi zla runa (...) S polnimi usti peska / govori, kdor se opravičuje / obžalovanja dejanje ne izbriše. (Makarovič) Slovenska literatura že pozna tudi dolgo časa zamolčana polna usta. Nekje pokopališče je na hribu, (...) Ležim v globini tiho, tiho, (...) /. Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust! (Balantič). Balantičeva »zasuta usta«, in mnoga druga, so posledica NOB/revolucije z ideologijo totalitarnega komunizma. Makarovičeva sicer trdi, da rdeča zvezda zanjo ne pomeni simbola totalitarizma, temveč »simbol svobode, enotnosti, bratstva, upora proti zlu, fašizmu ....« Ker pravi, da »je bila rdeča zvezda neštetokrat zlorabljena (...) in tudi bo«, bi morala s svojo »besedo, nabrušeno kot meč« odstraniti simbole totalitarizma tako medvojne kot povojne revolucije, ki je zatirala svobodo besede, tudi njene. Potem bi njena zvezda res pomenila »enakost, bratstvo, svoboda«« brez sovraštva. A ti simboli ostajajo na njenih koncertih Nosil bom rdečo zvezdo. Žrtve teh simbolov »S polnimi usti peska« leže po tankovskih jarkih, prikritih grobiščih, gulagih ... Evropa se že »opravičuje / obžaluje, a dejanje ne izbriše«. Kaj pa demokratična Slovenja?

Poleg Balantiča, padlega domobranca v Grahovem 24. 11. 1943, lahko omenimo tudi pesnika bl. Lojzeta Grozdeta. Letos je njegovo leto. Ker je imel pri sebi italijansko dovolilnico in versko literaturo, je bil osumljen kot izdajalec in po mučenju ubit 1. 1. 1943 pri Mirni na Dolenjskem. Spomladi leta 1942 je zapisal: Slovenija, Slovenija, ti moja rana! / Pozabljena, prezrta in izdana, / sovragu prepuščena brez moči / (...)

Kot bi nadaljeval 16-letnega Kajuha iz leta 1938 v pesmi Slutnja: Ni res, ne morem verjeti (...) vestem tem zloglasnim, (...) da bomo pobijali vse, razrušili vse, (...) O, ne ... o, ne ... Kako sram me je ... Je že slutil omenjeno zlorabo rdeče zvezde s srpom in kladivom, ki jo je kasneje med NOB/revolucijo tudi nosil? Letošnje leto je tudi Kajuhovo leto.

Nastop skesanke mimo protokola prireditve je žalitev Prešerna in nagrajencev. Ali bi vseeno nastopila, če bi secirani nagačeni zajček imel ime Agiberta oz. Berto iz njene otroške pravljice?

Žrtve medvojnih in povojnih pobojev, tudi kosti že izkopanih v naši pravni in socialni državi še vedno čakajo in upajo, da bo Jazon s pomočjo Medeje po Ljubljanici prinesel zlato runo ter z njo zamenjal »zlo runo« v parlamentu. Potem ne bo več ista voda, isti veter in ista hiša. In tudi ne zasutih ust.

Franc Pintar, Bled