Podnebno sprenevedanje

Ko je v letih 2015 in 2016 na konferenci v Parizu kar 194 držav in drugih udeleženk doreklo in podpisalo sporazum o podnebnih spremembah, se je zdelo, da smo na pravi poti. Sedem let pozneje ugotavljamo, da nismo …

Več akcije in manj govora

Se torej pariški sporazum udejanja ali ne? Med najbolj poklicanimi za odgovor na to vprašanje je znanstvenik Saleemul Huq, direktor Mednarodnega centra za podnebne spremembe v Daki, glavnem mestu Bangladeša. Kot strokovnjak je spremljal vseh 27 podnebnih konferenc Združenih narodov, revija Nature pa ga je lani uvrstila med deset najvplivnejših znanstvenikov na svetu. Ima po več desetletjih izkušenj še zaupanje v izboljšanje razmer pod zemeljskim nebom? »Ja, imate prav, sem eden redkih, ki so se udeležili vseh podnebnih vrhov doslej. Pri njih ne sodelujem kot pogajalec, ampak kot svetovalec, kjer zastopam blok najranljivejših držav, ki mu trenutno predseduje Senegal. Po eni strani so se tovrstna srečanja izkazala za premalo učinkovita, spodletelo nam je, da bi preprečili problem, ki smo ga vsa ta leta naslavljali. A po drugi strani je to edino orodje, ki ga imamo. Globalno soobstaja več kot dvesto držav, a nimamo vlade oziroma organa, ki bi učinkovito naslavljal probleme, ki so planetarni in zadevajo vse kotičke sveta. Nobena država se podnebnim spremembam in njihovim posledicam ne bo mogla zoperstaviti sama, to lahko storimo le skupaj. Pomembno je, da se koreniteje vpletemo državljani vseh držav in ne prepuščamo več pasivno vsega odločanja našim politikom. Podnebne spremembe bodo oziroma so že postale naš dnevni spremljevalec, trenutno se s hudimi poplavami spopadajo, denimo, v ZDA, najbogatejši državi sveta – po decembrskem snežnem orkanu v državi New York so zdaj na sporedu poplave, ki jemljejo življenja v Kaliforniji. Nihče več kmalu ne bo na varni strani, in na to globalno nismo pripravljeni. Tega se moramo naučiti, kar se da hitro, in v tem kontekstu je najbrž Bangladeš bolje pripravljen kot večina sveta.« In kaj bi bilo treba po njegovem storiti, da bi bili bolj uspešni? »Trenutno moramo bolj strniti vrste pri tem, da obljube ne bodo le prazne, ampak da res ukrepamo. Ne čakajmo več na sklepe Okvirne konvencije Združenih narodov za podnebne spremembe, ki temelji na konsenzu vseh vključenih, ampak vzpostavljajmo koalicije voljnih. In teh je že kar precej – od koalicije proti izkoriščanju premoga, koalicije proti izsekavanju gozdov, koalicije za varovanje oceanov ... Koalicije povezujejo enako misleče države, hkrati pa drugače misleče pri njih nimajo vzvodov, da jih upočasnjujejo ali ovirajo. A ne gre le za koalicije držav, podobno se lahko povezujejo tudi nevladne organizacije, podjetja, zasebni sektor. Ob uradnem podnebnem vrhu, kjer se pogajajo države, lahko zdaj iz leta v leto bolj očitno vidimo tudi vzporeden vrh tovrstnih koalicij. Tam sprejemajo prave odločitve in predvsem začenjajo dejanja, medtem ko so vladni pogajalci predvsem le besedna predstava. A ne glede na vse se tovrstnim podnebnim vrhovom ne moremo odpovedati, le da bo treba na njih pokazati več akcije in manj govora.«

Primer Bangladeš

Saleemul Huq je za razliko od mnogih poznavalcev podnebnih sprememb, ki o njih »nakladajo« le na splošno, strokovnjak z osebnim angažmajem v podnebnih praksah. Z njimi se je soočal v svoji domači državi. »Bangladeš je, kot ste omenili, v samem vrhu med najranljivejšimi državami, kadar govorimo o vplivu podnebnih sprememb. Gre za izjemno gosto naseljeno državo, ogrožajo nas poplave, cikloni, delom države preti suša. Vsega tega se v Bangladešu zavedamo že desetletja in nismo sedeli križem rok. Opredelili smo najbolj rizične predele države in se učimo iz starih izkušenj. Zasnovali smo poseben nacionalni strateški načrt za spopadanje s posledicami podnebnih sprememb, veliko vlagamo v to področje, veliko je izobraževanja in ozaveščanja med prebivalci, kaj storiti, ko se zgodi kakšna naravna katastrofa. Če se nam naravne nesreče zgodijo danes, ne naredijo več tolikšne škode kot v preteklosti. Dandanes lahko uspešno obvestimo in evakuiramo več milijonov ljudi v zelo kratkem času, nekdaj so cikloni pri nas zahtevali več tisoč, celo več deset tisoč žrtev, danes pa je ta številka zaradi dobrega sistema obveščanja zanemarljiva.« (Vir: intervju Maje Ratej na MMC RTV SLO)

Enajsta teza o podnebju

»Filozofi so svet samo različno interpretirali; gre pa za to, da ga spremenimo.« Tako je zatrdil Marx v znameniti 11. tezi o Feuerbachu. Prirejeno za našo temo, bi lahko rekli: Številni strokovnjaki podnebne spremembe le različno razlagajo, gre pa za to, da na tem polju več naredimo in manj govorimo. Mi vsi – ker se tičejo nas vseh.