Tri avtorice o treh različnih svetovih

Pri Cankarjevi založbi so izšle tri knjižne prevodne novosti pisateljic Elene Ferrante, Virginie Despentes in Dominique Fortier.

Ljubljana – Nova knjiga, nov prevod italijanske pisateljice, ki objavlja pod psevdonimom Elena Ferrante. »Bralci vsako leto zahtevajo novo knjigo Elene Ferrante, in mi jim jo tudi dostavimo,« potrdi urednik pri Cankarjevi založbi Aljoša Harlamov. »Tokrat smo imeli v načrtu njeno prvo delo, a smo zasledili, da se po knjigi La figlia oscura snema film, zato smo se odločili zanjo. Po filmu smo povzeli tudi naslov Izgubljena hči (The Lost Daughter).« Film iz leta 2021 je sicer uspešnica z izjemno Olivio Colman in Dakoto Johnson v glavnih vlogah.

Knjigo je avtorica napisala pred tudi pri nas zelo uspešnim Neapeljskim ciklom, po besedah prevajalke Daše Perme Jurjavčič pa daje vtis njene predhodnice. Leda, ločenka srednjih let, ostane sama, potem ko njeni odrasli hčeri odideta za očetom v Kanado. Sicer nenadejano svobodna, a z občutkom rahle tesnobe se poleti odpravi na dopust na jonsko obalo. Tam opazi mlado mamico Nino s tri, štiri leta staro hčerjo, obdano s širšo družino, a očitno osamljeno. V Ledi se zbudijo spomini in občutki na lastno materinstvo, kar jo pripelje do nerazumnega dejanja. Zgodba na način Elene Ferrante, nobenega idealiziranja, saj smo vsi smo samo ljudje.

Roman Vernon Subutex francoske pisateljice in filmarke, feministke in kulturne kritičarke Virginie Despentes razgalja francosko dušo – od elit do brezdomcev, od čistega dna do sloja visoke kulture in rasizma. Vernon Subutex je izmišljeno ime, ki si ga je nadel nekdanji lastnik priljubljene prodajalne plošč. Ta je cvetela v devetdesetih, s prihodom interneta pa so se klasični nosilci zvoka vse manj prodajali. Vernon je čez noč ostal brez dela in »bejb«. Nazadnje ostane brez stanovanja, zato se zateka k nekdanjim prijateljem in številnim ženskam, spi po kavčih, čuva psa, krade, »žica« … Hkrati pa ne ve, da ga iščejo vplivni posamezniki, saj ima v lasti zadnje posnetke nedavno umrlega poprokerja Alexa Bleacha. »Avtorica pronicljivo dekonstruira like pariške alternativne scene devetdesetih. Tudi sama je bila namreč del te scene, imela je zelo burno življenje, bila spolno zlorabljena, a nikoli ni zapadla v samopomilovanje, v srži je upornica, punkerica v literarnem svetu,« pisateljico opiše prevajalka Jedrt Maležič. V knjigi srečamo kup puhlih zlaganih likov, ki jih pisateljica sleče do obisti. Jezikovni register je pisan bolj pogovorno kot ne, besedilo je razgibano tako z dialogi kot monologi. V romanu spoznamo, da ima vsaka alternativna scena tako svoje »poze« kot travme. Netflix je na to temo posnel celo serijo, ki je dostopna na francoskih kanalih. Vernon Subutex ima tri dele, drugo nadaljevanje izide še letos, tretje pa prihodnje leto.

Papirnata mesta pa je naslov kratkega poetičnega romana kanadske pisateljice Dominique Fortier, v katerem se prepletata avtobiografska zgodba avtorice in romansirana biografija največje ameriške pesnice, skrivnostne samotarke Emily Dickinson. Njuni zgodbi sta izhodišče za vprašanja o tem, kaj nam pomeni dom ali kaj nam pomeni, ko ga zapustimo oziroma ko se preselimo. Kako se mi naselimo v dom in kako se dom naseli v nas. Kot je povedal urednik Aljoša Harlamov, morda knjiga zahteva nekaj več napora in energije pri branju, a je zato nagrada bralcu ob tem toliko večja. Izvrsten prevod je delo Saše Jerele.