Dogodek je razgaljenje

V Gledališkem studiu Dramatikon iz Kranja nadaljujejo uprizarjanje klasičnih dramskih del. Prejšnji teden smo si v Stolpu Škrlovec ogledali Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma v režiji Ajdina Huzejrovića.

Kranj – V sledi zapisanemu v podnaslovu najprej dodajam, da je Gledališki studio Dramatikon, v katerem delujejo ljubiteljski igralci mlajše generacije, novembra najprej posegel po antični klasiki, Sofoklejevi Antigoni, a preden razkrijem naslov besedila, ki ga hišni režiser Ajdin Huzejrović s svojo ekipo pripravlja že naslednji mesec, je tu razmislek o aktualni uprizoritvi, Grumovi klasiki Dogodek v mestu Gogi, s katero je Dramatikonov gledališki ansambel po premieri v ponedeljek tudi oba naslednja dneva napolnil dvorano Stolpa Škrlovec.

Navdih za besedilo je Slavko Grum dobil med delom v umobolnici, dramo je izdal konec dvajsetih let prejšnjega stoletja v samozaložbi, prvič je bila uprizorjena leta 1931 v Drami SNG Maribor in še istega leta v Drami SNG Ljubljana ter kot slovenska dramska klasika še mnogokrat v večini slovenskih gledališč. Dramo, ki je letos tudi eno izmed besedil za maturitetni esej pri slovenščini, je tokrat za Gledališki studio Dramatikon dramatiziral in režiral Ajdin Huzejrović.

V dolgočasnem mestu prebivalci živijo svoja monotona in prazna življenja, brez medosebnih odnosov, hkrati pa izza zaves svojih sob (domov) vseskozi oprezajo za sosedi, someščani in čakajo na dogodek. Pravzaprav se vsak izmed njih muči z lastnimi duševnimi težavami, duhovi iz preteklosti, bolestnimi in izprijenimi mislimi oziroma ravnanji, hkrati pa si vsi želijo sprememb, a do njih nikoli ne pride.

V uro in pol dolgi predstavi se pred občinstvom zgodi vrsta grotesknih prizorov, na katere že uvodoma opozori glasbeni opremljevalec, pravzaprav pa narator in povezovalec med prizori, v katerega lik vstopi režiser sam. Komunikacija med prebivalci Goge je največkrat omejena na dvojice oziroma so posamezni prizori monološki. Ducat igralcev jih izvede suvereno in polnokrvno, kar daje občutek, da je režiser vsakemu namenil pravo vlogo, čeprav ne gre dvomiti, da bi se igralci odlično znašli tudi, če bi vloge med seboj premešali.

Navdušujeta mestni opravljivki Afra in Tarbula, Neža Verdonik in Zehra Mehić, ki z dodelanimi memi igrata tudi, ko nista v kadru, osrednja vloga Hane je odlično uspela Taji Starc, še posebno v prepričljivih duetih s Prelihom (Urh Props) in pobožnjakarsko hišno pomočnico Terezo, katere lik je do potankosti osvojila Maja Kejžar. V monoloških prizorih se dokažeta Luka Markus kot Klikot in Teo Ukmar kot Gapit. Popolno igralsko sliko dopolnjujejo še odrski Klef Dejan Cvek ter Borjan Bojičić kot Teobalt in Lara Frelih kot Gospa Prestopil, prav tako tudi Miha Štilec v vlogi Umrlega Naddavkarja in Metka Rauter kot Mirna žena.

Ker scenografije tako rekoč ni, izvedba predstave v veliki meri temelji prav na igralskih kreacijah. Zato je moč igralskega ansambla še toliko pomembnejša. Ko govorimo o grotesknosti Goge, jo lepo dopolnjujejo večinoma za ta čas nevsakdanji in nekoliko arhaični kostumi, izbrala sta jih Daša Zupan in Ajdin Huzejrović. Slednji je v predstavo vključil nekaj elementov zanj značilne poetike, like do popolnosti razgali, saj ti nekako obračunajo sami s sabo, hkrati pa je gledalcu ponuja nekaj razmislekov o brezizhodnosti časa, v katerem živimo tukaj in zdaj.

Gledališki studio Dramatikon je vsekakor odlična skupina mladih gledaliških ustvarjalcev. Obljuba iz začetka tega zapisa pa se napiše: naslednja predstava bo Nora – po dramskem besedilu Henrika Ibsena in seveda v režiji Ajdina Huzejrovića.