Na šesturni poti od mesta Kutaisi do Mestije smo se morali večkrat ogniti kravam, ki so se pasle kar ob glavni hitri cesti. / Foto: Neža Markelj

Dežela pod Kavkazom (4. del)

Mestia – raj za turiste

Ko po šesturni vožnji stopiva iz maršrutke, najprej pomislim, da naju je ta pripeljala v visokogorsko vasico švicarskih Alp. Kamnite hiške z lesenimi balkoni, butični hotel, restavracije ter nekaj športnih trgovin so sredi odročnega Kavkaza postavljeni izključno za potrebe turistov. Lačna in utrujena od potovanja se z Nejcem zapodiva v kavarno Laila na glavnem trgu, kjer nama postrežejo s tradicionalno svanetsko kuhinjo – mesna pita kubdari, piščančja juha čikhirtma, solata z orehi in lokalni sir sulguni.

Stolpiči pod Unescovo zaščito

Zgornji Svaneti, kot se imenuje regija, ki zavzema severozahodne dele Velikega Kavkaza, je znan predvsem po vasicah s srednjeveškimi obrambnimi stolpiči, ki se, po mnenju Unescove komisije, na edinstven način združujejo z gorsko pokrajino. Rjave, kamnite hiške objemajo vznožja mogočne Škare, ki je s 5200 metri najvišji vrh Gruzije, in se raztezajo globoko v dolino reke Inguri. »Poglej, ta je spremenjena v muzej,« se navdušujem, ko zapustiva turistični center Mestije in se sprehajava po ozkih kamnitih ulicah starega dela mesta. Radovednost naju žene v temno notranjost tradicionalne svanetske hiše, v kateri naju sprejme star kustos in naju v počasni, pravilni ruščini popelje skozi življenje v hiši. Na koncu naju napoti še v stolp in ko po nestabilni, vratolomni lestvi preplezava v zadnje nadstropje, se pred nama odpre čudovit razgled na Mestio in zasnežene vrhove Velikega Kavkaza v daljavi – cilj, ki mu slediva naslednje jutro.

Izlet do jezer Kuruldi

Počasi sopiham po strmi gozdni stezici, ki se v okljukih vije proti razgledni točki nad mestom. Ob meni se lenobno vleče ogromen kavkaški ovčar, ki nama z Nejcem sledi že od zgodnjega jutra. Poimenujeva ga Štef in ga povabiva na pohodu do jezer Kuruldi (2850 m n. m.). Redek listnati gozd počasi prehaja v rumenorjave travnike, na katerih se pasejo redke črede krav in konj. Strmina tudi tu ne popušča, prašen kolovoz pa naju po dobrih dveh urah pripelje do jezer ob vznožju Ušbe. Sam pogled na rjavkasta jezera naju nekoliko razočara, ko pa se povzpneva na razgledno točko visoko nad travnat plato, se pred nama odprejo resnično čudoviti pogledi na zasneženo Ušbo, Škaro, Lailo ter druge lepotce Velikega Kavkaza. Tu zadovoljna obsediva na robu globoke doline in skupaj s Štefom pomalicava sulguni in ploščat kruh, ki sva ga zjutraj kupila v pekarni na trgu, ter načrtujeva izlete za dni, ki jih bova preživela med osupljivimi naravnimi stvaritvami tega mogočnega gorstva.

(Nadaljevanje prihodnjič)