Nostalgija za današnji čas

Med novimi izdajami Cankarjeve založbe so zbirka esejev Navijaj v sebi Esada Babačića, zbirka kratkih zgodb Zlata opeklina hrvaškega pisatelja Nevena Ušumovića ter Dnevnik iz Oaxace, potopis Oliverja Sacksa o popotovanju po delu Mehike.

Zakaj je naslov nove knjige Esada Babačića ravno Navijaj v sebi, sicer vzet po enem izmed 33 v njej objavljenih esejev, ko pa se zdi – in to zapiše tudi sam avtor – da je bil sam od nekdaj preveč čustven, da bi z emocijami ne šel do konca? Tak kot avtor več pesniških zbirk, z Rožančevo nagrado nagrajen esejist, pisec širokega duha in akter na številnih področjih kulture in umetniškega ustvarjanja. Kdo ve, morda se odgovor skriva prav v zbirki esejev, ki jih je sicer v preteklih letih zapisal v Sobotno prilogo časnika Delo.

Urednik Andrej Blatnik govori o neke vrste nadaljevanju Babačićeve nagrajene in tudi že ponatisnjene knjige esejev Veš, mašina, svoj dolg (2020). Da gre za poglobljen razmislek o kulturi v širšem pomenu besede, ki je izrazito literarno oblikovan, pisca pa odlikuje zanimiv izbor tem, ki jih obravnava in z njimi posega tudi na področje popularne kulture, športa, urbanega življenja ... »Njegovo pisanje preveva precejšnja doza nostalgije, kar je običajen človeški pojav za zrelejša leta, hkrati pa ta ni niti patetična niti grenka, ampak je oblikovana s podobnim šarmom kot naslovnica knjige. Esadu sem predlagal fotografijo iz osebnega arhiva. Izbral je fotografijo fanta, ki zelo dobro odraža duh časa in tistega, kar je zapisano v knjigi.«

Naslovnica odpira knjigo. »Ta je iz arhiva Krajevne skupnosti Stari Vodmat v Ljubljani, kjer sem sam odraščal in se kalil na lokalnem košarkarskem igrišču in poskušal biti del skupnosti, ki je danes ni več; kot tudi Ljubljane, kot smo jo doživljali mi, ni več. Nostalgija se pojavlja kot orožje proti tvorcem nove Ljubljane, ki so to skupnost pozabili, zbrisali, spolirali. Nasmešek fanta, ta naivna otroška radost, pove vse o tem času,« pojasni Esad Babačić, ki ostaja zvest liričnemu ubesedovanju stvarnosti, iz katere se rad umakne s svojo časovno kapsulo. Je zelo oseben in drzen, ko gre za razkrivanje čustev.

Avtor zbirke kratkih zgodb Zlata opeklina Neven Ušumović živi v Kopru, dela v Umagu, po rodu je iz Vojvodine in je eden uveljavljenih hrvaških pisateljev. Ušumović sedanjost predoči iz dveh različnih zornih kotov. V prvem delu opisuje stvarnost istrskega vsakdana, se pri tem hrepeneče ozira v preteklost, hkrati pa z obilo humorja prikazuje Istro kot prostor turizma, trženja in prazne vsebine. V drugem delu – ta je obrnjen in se bere z drugega konca knjige na način, kot so bile nekoč audio kasete – pa raziskuje angažirano glasbeno sceno osemdesetih in devetdesetih. Piše o koncertu skupin Einstürzende Neubauten, Miladojka Youneed, Let tri, Disciplina kičme ... konec osemdesetih v Pulju, na katerem na vročini nismo trpeli le poslušalci. »V knjigo je vpeta poetika turizma in odnosa tako njegovih promotorjev kot istrskih ljudi do njega. Pišem pa tudi o Vladimirju Nazorju, ki je bil eden tvorcev jugoslovanskega mita, in kasnejših različnih pogledih o eksploataciji kulturne dediščine,« je med drugim povedal Neven Ušumović. »Istro objame z obema rokama in v različnih segmentih od njene literarne dediščine do folkloristike, glasbe, dela Vladimirja Nazorja, pri čemer velja dodati, da gre za odličnega pisca,« je povedala prevajalka Sonja Polanc.

Knjiga Dnevnik iz Oaxace znanega nevrologa Oliverja Sacksa (1933–2015) ni zgolj potopis, je knjiga za vsakogar, ki želi spoznavati svet podrobneje kot le na površini. Avtor ima svoj krog bralcev tudi v Sloveniji, saj je to že njegov peti prevod v slovenščino. Kot je povedala prevajalka Breda Biščak, so praprotnice osrednja zgodba te knjige, ki jo zaznamuje navdušenje botanikov ob proučevanju te rastline v mehiški zvezni državi Oaxaca, kjer se na ekskurziji Ameriškega združenja za proučevanje praprotnic pridruži avtor. Njega so na poti pritegnile tudi različne vrste čokolade in čilija, pa mezkal, mezoameriška kultura in halucinogene snovi novega sveta. V knjigi se prepletajo različne vede tako s področja biologije kot tudi humanistike.