Zaposlovanje invalidov (4)

»V zaposlitveno rehabilitacijo sem vstopila v skladu z zaposlitvenim načrtom, ki mi je res pisan na kožo. Vse skupaj je zame kot za osebo s statusom invalida priložnost za polno življenje na osnovi socialne varnosti – kljub morebitnim oviram, ki jih s svojo diagnozo vendarle imam.«

Na spletnem srečanju Poti zaposlovanja invalidov in dobre prakse delodajalcev, ki je potekalo ob mednarodnem dnevu invalidov, so predstavniki delodajalcev in zaposlenih predstavili potek zaposlitvene rehabilitacije skozi svoje izkušnje in dobre prakse zaposlovanja invalidov.

Hvaležna za priložnost

Na to pot je stopila tudi Gorenjka, ki javno ne želi biti imenovana. Na srečanju je predstavila pot do zaposlitve na delovnem mestu: pisanje člankov in drugo delo pri časopisu. »Glede na mojo diagnozo so me vprašali, ali sploh želim delati, in mi s tem dali misliti, kaj si resnično želim v življenju: delati ali se sklicevati na diagnozo in ostati v vlogi žrtve, nekoga, ki ne zmore in ki ne zna. Ko sem postala mamica, sem po dveh letih na Zavodu za zaposlovanje dobila odlično službo v okviru javnih del v knjižnici. Sledila je enoletna zaposlitev, prav tako v knjižnici, kjer sem nadomeščala sodelavko, ki je bila na porodniškem dopustu. Vzporedno sem pogodbeno začela sodelovati z enim izmed časopisov. Na Zavodu za zaposlovanje so me seznanili z zaposlitveno rehabilitacijo. Šla sem skozi postopek, s katerim se prišla do odločbe o statusu invalida. Sprva moram priznati, da sem se procesa kar malo ustrašila, nato pa pogumno zakorakala v pisarno časopisa in se opolnomočena podala v novinarsko delo, pri čemer moram priznati, da so me novinarski kolegi v redakciji zelo lepo sprejeli. Na Komisiji za dodelitev odločbe o statusu invalida so takrat dejali, da bo to zgodba o uspehu. Odlično sodelujem s podjetjem, ki v obliki sestankov na sedežu časopisa spremlja moje delo. V zaposlitveno rehabilitacijo sem vstopila v skladu z zaposlitvenim načrtom, ki mi je res pisan na kožo. Vse skupaj je zame kot za osebo s statusom invalida priložnost za polno življenje na osnovi socialne varnosti – kljub morebitnim oviram, ki jih s svojo diagnozo vendarle imam. Hvaležna sem za to izkušnjo in hvaležna tudi direktorici časopisa za posluh in pripravljenost sodelovati v procesu zaposlitvene rehabilitacije,« je opisala.

Pozitivna izkušnja z zaposlitveno rehabilitacijo

Predstavila je tudi mnenje direktorice časopisa, ki poudarja, da je njihova izkušnja dela z zaposlitveno rehabilitacijo resnično pozitivna. »Naša sodelavka je ves čas spremljana. Evalviramo jo tudi sami in njen napredek k samozavestnejši osebi, ki dejansko uporablja svoje talente, nabira nova znanja in jih preskuša v praksi, je z vsakim dnem bolj viden. Do sodelovanja z njo sem srečevala ljudi v drugih podjetjih, ki na zaposlitveni rehabilitaciji delajo stvari, za katere morda niso prepričani, da so res zanje. To se vidi, občuti. Pri njej je zgodba že od začetka drugačna. Je samoiniciativna, aktivno se poda v izzive, a hkrati dobro pozna svoje omejitve in sva glede tega iskreno govorili od samega začetka sodelovanja. Zaposlitvena rehabilitacija tako ne pomaga samo njej, ampak tudi nam, njenim sodelavcem, da se od nje učimo, doživljamo svet na novo skozi njene oči in aktivno spremljamo njeno transformacijo, ko ob svoji rasti in samospoznavanju dela tudi dobra dela v okolju, v katero pošilja pozitivne medijske vsebine. Če je prej s težavo sprejela stranke na uredništvu, sedaj po nekaj mesecih zmore tudi to – in to je še en velik korak. Drugače pa bi rekla takole: so delovna mesta, kjer vsekakor nekaj prispevaš, in so tudi takšna, kjer ob delu spreminjaš svet tisočih ljudi, bralk in bralcev na bolje. Ona skozi zaposlitveno rehabilitacijo dela slednje, četudi se morda tega ne zaveda.«

Želijo si čim več takšnih zgodb

Kot so pojasnili organizatorji spletnega srečanja, si želijo čim več takšnih zgodb, uresničenih talentov, ki vodijo k samozavestnemu doseganju ciljev. »Tako bi morali živeti vsi. Če se učimo drug od drugega, smo na koncu vsi lahko bogatejši.«