Šest desetletij Janeza Galjota

Janez Galjot, gospodar Tomažičeve kmetije v Lahovčah, je 21. decembra dopolnil šestdeset let.

Janezu Galjotu je bilo delo na kmetiji položeno v zibelko, z izzivi gospodarja pa se je srečal že v rani mladosti, saj je pri 15 letih zaradi neozdravljive bolezni izgubil očeta. Kmalu po tem, ko je z odliko sklenil osnovno šolo, se je sicer za kratek čas zaposlil v Gorenjskem tisku, a ker je kmetija zahtevala »celega človeka«, je vso svojo pozornost usmeril v njen razvoj. »Tedaj smo imeli le deset krav, štiri hektare obdelovalnih površin in nekaj gozda. V 80. letih prejšnjega stoletja se je kmetija intenzivno širila tako na področju živinoreje kot poljedelstva, tako imamo danes že 180 glav živine, več kot 60 hektarov obdelovalnih površin in 15 hektarov gozda,« je pojasnil Janez, ob tem pa dodal, da mu je bila vselej v pomoč in podporo mama Marija, kasneje še žena Magda, ki jo je spoznal pri mladih zadružnikih, ko je štel 25 let, ona pa 19. Po enajstih mesecih so jima že zadoneli poročni zvonovi, istega leta se jima je rodil sin Marko, leto zatem Benjamin, sledila je Ana Elvira in najmlajši Adrijan. Njuna rodbina pa se že pridno širi, vnukinjama Juliji in Evelin ter vnuku Tilnu se bo v kratkem pridružil še četrti vnuk. »Vsi štirje otroci so zelo zgodaj poprijeli za delo in s skupnimi močmi smo dosegli, da je kmetija postala uspešna. Tudi danes, ko so vsi odrasli in samostojni, pomagajo, Adrijan je med drugim razširil dejavnost, ukvarja se z rejo piščancev, Benjamin pa je tisti, ki me bo nasledil in nekoč postal gospodar kmetije,« je povedal Janez.

Pomoč sočloveku

Življenjsko pot Janeza Galjota sta zaznamovali dobrodelnost in pomoč sočloveku. Temu je botrovala tudi sestra Marica, ki so ji že zelo zgodaj diagnosticirali multiplo sklerozo. Dvajset let so na njihovi domačiji gostili srečanja invalidov v okviru Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov Slovenije, kjer so bili vselej prisotni tudi visoki duhovniki, med drugimi metropolit Alojzij Šuštar in nadškof Alojzij Uran. Od leta 2010 so srečanja na Zaplani, kjer ima bratstvo svoj dom, Janezova družina pa ob tem poskrbi za pogostitev. »Življenje z invalidom te izoblikuje in okrepi, saj spoznaš različne stiske ljudi, ki pa niso nič drugačni kot mi, tudi oni so namreč željni družbe, zabave in pogovora,« je pojasnil.

Poleg tega je Janez velik ljubitelj zgodovine in raziskovanja preteklosti, odlikuje ga izjemen spomin, saj – kot je dejal – si zapomni vse, kar prebere in izve. Je predsednik Območnega združenja Rdečega križa Zalog - Lahovče, poje v domačem cerkvenem zboru, če ne bi bil kmet, bi bil biolog, ena izmed njegovih velikih želja pa je bila, da bi prepotoval svet. »Žal to na veliki kmetiji ni bilo mogoče, sem se pa vseeno udeleževal enodnevnih izletov, z Magdo sva prečesala Slovenijo. Pri nas namreč že več kot dvajset let ob nedeljah ne kuhamo, ta dan nameniva sebi, privoščiva si kosilo v dobri restavraciji in se podava na izlet v enega od slovenskih krajev,« nam je zaupal.

Kot je še povedal, šestdesetega jubileja ni želel praznovati v velikem slogu, a ker ima veliko prijateljev, znancev in sosedov, se je ob postavitvi mlaja dan pred njegovim rojstnim dnevom zbrala skupina 130 ljudi, na praznovanju v domačem gasilskem domu pa nekaj več kot sedemdeset gostov. »Tudi obdarovanje je bilo tokrat nekoliko drugačno, saj sem se odločil, da bom raje pomagal družini v stiski in zbrani denar namenil njim,« je še povedal slavljenec, ki pa je kljub temu od svojih najbližjih prejel posebno sliko z njegovo podobo in bon za potovanje, ki ga bo najverjetneje unovčil za obisk Črne gore, kjer je služil vojaški rok.