Dežela pod Kavkazom (1. del)

Gruzija – evropska država, ki je zaradi svoje skrajne vzhodne lege še prevečkrat po krivici pojmovana kot del centralne Azije. Skoraj sedemdeset tisoč kilometrov veliko ozemlje na severu prehaja v visoko in mogočno gorovje Kavkaz, na zahodu čez peščene plaže tone v Črno morje, južni del države omejujeta Turčija in Armenija, medtem ko se zahodno vinorodno gričevje nadaljuje v Azerbajdžan.

Raziskovanje prestolnice

Majhno letališče je od Tbilisija oddaljeno slabo uro vožnje z avtobusno linijo 337, ki nama je že prvo jutro grobo orisala podobo glavnega mesta. Revna hektična obrobja se čez tržnice in nizke hiše prelivajo v številne mestne četrti – Solulaki, Vera, Čugureti, Avlabari … in turistično najbolj zanimiv stari Tbilisi. Pičlih nekaj minut po prihodu v skromno sobico gostišča sva že stala na Trgu svobode, kjer sva se pridružila skupinici turistov in vodiču Georgiju, ki nas je v težko razumljivi angleščini popeljal skozi pestro mestno kulturo.

Sprehodili smo se po ozkih ulicah starega jedra, kjer se barvite in z izrezljanimi balkoni ovenčane hišice dvigujejo visoko proti kipu gruzijske matere. Pot smo nadaljevali mimo najstarejše pekarne na ulici Sioni in prečkali Most svobode, ki povezuje stari Tbilisi s četrtjo Avlabari. Georgi je v suhoparne zgodovinske in kulture opise vpletel zanimiva in na trenutke bizarna dejstva o mestu in tako smo v triurnem sprehodu spoznali tudi najboljše vinske kleti, priljubljene nočne bare in vzpon alternativne kulture. Tbilisi je namreč znan po enem izmed najboljših techno klubov na svetu Basiani, številnih hipsterskih barih ter zanimivi ulični umetnosti.

Glavna atrakcija je hrana

Naju je že v prvih dneh povsem navdušila gruzijska kulinarika. Skozi ulice starega mesta se je širil vonj po svežem kruhu (puri), ki ga peki neprestano pečejo v glinenih pečeh v obliki cilindra, tako da je puri ploščat in vedno topel. Gruzija pa je bolj kot vse znana po hačapuriju – kruhu v obliki ladjice ali pice, napolnjenim s slanim svežim sirom. Preprosta, a okusna ulična hrana za smešno malo denarja je v bolj prefinjeni različici na voljo tudi v restavracijah, kjer nanjo ubijejo jajce ali pa jo namesto s sirom napolnijo z mesom in začimbami. Na menijih pa se znajdejo tudi kinkhaliji – cmočki, napolnjeni z mletim mesom, močne zelenjavne juhe, nabodala, jajčevci z orehi in granatnim jabolkom ... Dobrotam kar ni videti konca.

Poleg odlične hrane sva bila v Gruziji navdušena tudi nad gostoljubjem in čudovito naravo, ki naju je predvsem v Kazbegiju in Mestiji pustila odprtih ust.

(Nadaljevanje prihodnjič)