Preden je generacija letnikov 1957 in 1958 sedla za mize ...

Ob petdeseti obletnici valete

Generacija učencev, ki je pred petdesetimi leti končala Osnovno šolo Davorina Jenka Cerklje, je obudila spomine na skupna leta.

V novembrskem sobotnem popoldnevu so se v Dvorjah, Pod Jenkovo lipo, spet srečali nekdanji cerkljanski sošolci, generacija letnikov 1957 in 1958. »Veliko nas je prišlo,« je zadovoljno ugotavljal organizacijski odbor, v katerem so Viktor Erzar, Mimi Kern, Darinka Štupar, Martin Kropivnik in Marta Jenko.

V dveh osmih razredih jih je bilo skupno 42, v vsakem po 14 deklet in sedem fantov, razredničarki sta bili Francka Sušin in Nika Tavželj. Generacija je bila sicer večja, a včasih je bilo tako, da ni vsak zaključil osnovne šole v osmem razredu – če je zaostal, se je poslovil v sedmem, šestem … »Včasih je bilo marsikaj drugače,« so bili enotni sogovorniki. Mirneje je bilo, manj hitenja, a strožje. Učitelji so bili velika avtoriteta. Za grdo obnašanje si ujel tudi kakšno klofuto, za klepetanje bil poslan v kot – in tega doma raje nisi povedal, ker bi starši pritrdili, da si to zagotovo zaslužil.

In bila so lepa doživetja, na primer ustvarjanje Odmevov izpod Krvavca pod mentorstvom učitelja Jožeta Varla. Za Danico Zavrl Žlebir, dolgoletno novinarko in urednico Gorenjskega glasa, je bilo pisanje za šolsko glasilo prva novinarska izkušnja. »Poleg tega pa sem rada risala in sem v glasilu urejala modni kotiček,« je dodala. V spomin sta se vtisnili tudi kuharica Cilka in njena domača čokolada, ki so jo dobili, razrezano v kvadre, za malico na kruhu.

Prav tako ni šla v pozabo selitev v nove šolske prostore, ki so jih začeli obiskovati v tretjem razredu. Do takrat so bile njihove klopi v stavbi, kjer so zdaj občina, pošta in banka, nekateri pa so znanje najprej nabirali v nekdanjem dominikanskem samostanu v Adergasu. »Kar v rokah sem nesla zvezke, ko sem hitela proti novi šoli,« je povedala Mimi, ki je v cerkljanskih učilnicah preživela ne le osnovnošolska, ampak tudi učiteljska leta.

Peto srečanje

Večina jih je po valeti odšla na srednje šole, nekateri so našli zaposlitev ali se posvetili delu na kmetiji. Prvič so spomine obudili 15 let kasneje, nato pa so imeli srečanja na deset let – na nekatera so prišli tudi učitelji. Pred petimi leti so se dogovorili, da čas med snidenji prepolovijo, saj petdesete obletnice ne gre izpustiti.

Vsakemu druženju je dal pečat tudi spominek. Letos so se razšli z obeskom za ključe, na katerem piše Vedno boljši, na drugi strani pa Valeta 1972–2022. Pred petimi leti je bila druga letnica nižja, pozitivno sporočilo, zapisano na lesenem srcu, pa enako.