Tretja majica zastonj
Za izdelavo ene majice s kratkimi rokavi porabijo 2700 litrov vode, to je toliko, kot jo en človek popije v dveh letih in pol, navaja državni statistični urad (SURS). Tekstilna industrija je tretja največja porabnica vode ter peta največja porabnica naravnih virov in proizvajalka toplogrednih plinov, dodajajo v Zbornici komunalnega gospodarstva pri Gospodarski zbornici Slovenije; ne le v svetovnem merilu, tudi v Evropi prav tekstilna industrija velja za enega od največjih onesnaževalcev okolja.
V Evropi se ob neskončni količini novih oblačil na leto proizvede okoli dva milijona ton odpadkov iz tekstila; v Sloveniji jih je po podatkih SURS v preteklem letu nastalo okoli deset tisoč ton, dodatnih tri tisoč ton smo jih uvozili, štiri tisoč pa izvozili.
Ni torej naključje, da je v sklopu letošnjega Evropskega tedna zmanjševana odpadkov, ki se pravkar izteka, posebna pozornost namenjena prav tekstilnim odpadkom oziroma onesnaževanju okolja, ki ga povzroča tekstilna industrija.
Podatek, da smo Slovenci v lanskem letu reciklirali skoraj dve tretjini predelanih odpadkov iz tekstila in pri tem proizvedli šest tisoč ton uporabnih snovi, kot so tekstili, usnje in različna vlakna, navdaja z optimizmom. A če smo iskreni, nas mora večina priznati, da se nam kupi oblačil, ki smo jih kupili, nosimo pa jih ne (več), kopičijo. Najprej v omarah, nato pa na smetiščih – nekatera prej, druga, morda reciklirana, pa kasneje.
Ko so bili moji starši še otroci, so se razveselili hlač in jopic, ki so jih starejši sorojenci prerasli. Ko sem bila otrok jaz, sem naravnost sovražila bunde, hlače in majice, ki sem jih »podedovala« od starejše sestre. Ko so se pred dvajsetimi leti tudi pri nas začele odpirati prve trgovine z otroškimi oblačili »iz druge roke«, me je bilo, priznam, takrat mlado mamico še malo sram povedati, da sem kakšno jopico za otroka kupila prav tam. Le zakaj občutki sramu, se sprašujem danes, ko se jezim na svojo najstnico, ki z nakupovalne pustolovščine v Ljubljani privleče polno vrečo majic, različnih le v barvnem odtenku. Njen argument, da je zanje odštela le po nekaj evrov in da ob nakupu dveh enakih tretjo dobiš zastonj, je običajno iztočnica za moje predavanje o trajnostnem obnašanju in njeno zavijanje z očmi.
Najbrž se bo tudi ona spremenila, ko bo mama. Tako kot jaz bo začela razmišljati o tem, v kakšen svet se rojevajo njeni otroci, in se ga trudila spreminjati na bolje. Z drobnimi koraki in zavedanjem, da se trud enega samega človeka sicer res nikjer ne pozna, a skupaj in z zgledom, ki ga dajemo generacijam za seboj, pa, v to trdno verjamem, gre.