Le lesena medalja je ostala doma

Mateja Svet, ena najboljših slovenskih športnic vseh časov, je Tržiškemu muzeju in s tem javnosti podarila dragocene predmete iz obdobja svoje smučarske kariere. »Šele ko damo, vemo, da imamo,« je dejala na nedavni okrogli mizi pred slovesnim odprtjem stalne razstave Mateja je zlata.

»Matejo sem opazil, ko je bila že na stopničkah. Ko je začela kot zelo mlada biti ob boku najboljšim na svetu in je vzbudila pozornost moškega dela svetovnega pokala,« je spomin nanjo na okrogli mizi v tržiškem kulturnem centru podelil Bojan Križaj, slovenska ikona moškega alpskega smučanja, ki ima v enoti Tržiškega muzeja, Slovenskem smučarskem muzeju, svojo steno spominov. Mateji Svet priznanja in pokali veliko pomenijo, a je tudi v njej dozorela odločitev, da jih je pripravljena dati od sebe. Kot je dejala, je v to nihče ni nagovoril, je pa najprej mislila, da Tržiški muzej sprejema samo eksponate tržiških smučarjev, ona pa ni Tržičanka. »Potem so mi razložili, da je to Slovenski smučarski muzej, ki je tudi strokovno izredno dobro voden.« Poigravala se je s tem, ali bi dala vse predmete ali ne ... Bolj ko je pakirala, večji bi bil lahko občutek, da nekaj izgublja, a se ji je dogajalo ravno obratno. »Ponovno sem začela doživljati vse te predmete, ki so pomemben del mojega življenja. Šele ko damo, vemo, da imamo. To, kar je bilo prej po mojih vitrinah, predalih, je zdaj postalo naše in je dostopno tistemu, ki ga to zanima.«

Zlata zvezda smučanja

Mateja Svet je s svojim izjemnim talentom, odločnostjo in vztrajnostjo izrisala eno najuspešnejših slovenskih športnih zgodb. »Pred dobrimi tridesetimi leti je bila zlata zvezda slovenskega smučanja,« je poudarila direktorica Tržiškega muzeja Jana Babšek. Prva med slovenskimi in jugoslovanskimi alpskimi smučarkami je stopila na stopničke na največjih tekmovanjih. Bila je svetovna prvakinja, olimpijska podprvakinja, osvojila je mali kristalni globus, sedem zmag v svetovnem pokalu in 22 uvrstitev na stopničke svetovnega pokala. V letih od 1984 do 1990 je bila sedemkrat razglašena za najboljšo športnico Slovenije, trikrat pa je bila v anketi Sportskih novosti izbrana za najboljšo športnico Jugoslavije. Leta 1987 je za vrhunske dosežke v alpskem smučanju prejela Bloudkovo nagrado. Vse to je danes 54-letna diplomirana delovna terapevtka osvojila v zgolj šestih polnih sezonah.

Le ena je ostala doma

Tržiškemu muzeju je podarila več kot petsto predmetov iz svoje bogate smučarske kariere. Od prvih, ki jih je osvojila še kot pionirka, do olimpijske medalje, prve slovenske, ki je bila osvojena na zimskih olimpijskih igrah v ženski konkurenci. Dvajset od teh, najdragocenejših, so v muzeju prejeli zgolj v hrambo, kar pomeni, da bi njeni dediči, če bi to želeli, te predmete lahko dobili nazaj. »Darilo Mateje Svet je za nas velika čast. S tem, ko je odlikovanja in predmete podarila muzeju, je na široko odprla vrata javnosti,« je povabila Jana Babšek. Na ogled je tudi spletna razstava na strani Tržiškega muzeja.

Od ene kolajne pa se ni ločila. »Ta je lesena, na njej so gorenjski nageljni in niti ne vem, za katero mesto sem jo dobila. Stara sem bila šest, sedem let in je povezana z mojim očetom. Takrat še nisem znala voziti po progi, nisem razumela, da so leva in desna vratca in je oče smučal ob meni in mi s palico kazal pot. Izredno ponosna sem bila na to kolajno in sem še danes.«

Sedela drug ob drugem

Mateji Svet so se na tržiškem odru pridružili Veronika Šarec, Bojan Križaj, Tomaž Čižman, Tone Vogrinec in Slavo Mulej. Smučarska družina se je spet srečala – in teh imen je bilo še mnogo več, je poudarila osrednja gostja, ki je ta trenutek doživela čustveno. »Nihče ne more uspeti ali vsaj malo uspeti, če nima velike podpore ljudi okrog sebe. Pomagali ste mi, da sem odpeljala nekaj dobrih zavojev, bi rekla približek neki popolnosti, in nekaj res dobrih voženj.« A jo je Vogrinec takoj popravil. »Tako kot je bil Bojan svetovno znan po najboljši slalomski tehniki, bi lahko isto pripisal tudi tebi.« Spomnil je, kako je še kot predtekmovalka, mladinka, »nažgala« vso tedanjo žensko elito. Tega se še kako spominja tudi serviser Slavo Mulej. »Jokal sem, to je bilo noro.«

Mateja Svet in Tone Vogrinec, drug ob drugem, sta povedala, da prepada med njima ni (več). Mateja se je naučila odpuščati, kar ji je, kot je poudarila, omogočil ravno Tone s svojim ravnanjem, in sprejela je ponujeno roko. Tudi sam je dejal, da ob vseh spominih ne želi, da kakšna stvar ostane nerazjasnjena. Podoživel pa je še eno njeno zmago v Kranjski Gori. Progo so že pospravljali, v cilju diskutirali. »V tistem trenutku je pritekel na tekaških smučeh mimo nas Matejin oče, vprašal me je, kako je šlo. Povedal sem mu, da je zmagala, rekel je super in tekel naprej.« Lahko da je to za današnje čase nepojmljivo, ko so starši vpeti v prav vse, a je imela, kot je poudarila, vso potrebno njuno podporo, tudi v delo trenerjev se nista vmešavala.

Na zaplatah na Prisanku

Veronika Šarec je spomnila, kako so še na Prisanku trenirali na ledenih »flikah«, medtem ko so Avstrijke trenirale na ledeniku Hintertux. »Taborili pa smo pod Prisankom, za kosilo dol tekli za kondicijo. Krave so nam 'raztrgale' tabor in pustile še tople kupčke.« (smeh) Tudi popotovanje v Ameriko, po prve točke FIS sta Veronika in Mateja začeli v Kranjski Gori – v »stoenki«. Spali pa sta kar na letališču, ker denarja za hotel niso imeli. Imeli sta zadnji dve startni številki, iz Amerike pa prišli kot zlata in srebrna. »Stoenko« pa je bilo na zadnjem »domačem« klancu ob vrnitvi treba še porivati, ker se je pokvarila ...

Zanjo sem samo mama

»Bravo. Pri njenih 15 letih na olimpijske igre ... Stvari so šle pri Mateji ekstremno hitro naprej ...« se spominja nekdanji alpski smučar Tomaž Čižman, tretji na superveleslalomu na svetovnem prvenstvu leta 1989. A je Mateja Svet svojo smučarsko kariero sklenila v komaj 22. letu starosti. In kako njena hčerka dojema svojo mamo kot nekdaj uspešno smučarko? »Zanjo sem samo mama.« A to je mama, ki je z zlatimi črkami zapisana v zgodovino športa.