Trideset let GRS Jezersko
Pod severnimi ostenji Grintovcev so pripravili osrednjo slovesnost ob obletnici samostojne poti.
V treh desetletjih je zgodovino društva pisalo nekaj več kot 40 članov. Povzeli so jo na razstavi, v zborniku, s katerim so se na slovesnosti zahvalili za prehojeno pot (tako reševalcem kot sopotnikom), in v dokumentarnem filmu, ki med drugim vključuje edinstven posnetek ustanovnega občnega zbora 29. maja 1992.
Jezersko – Jubilej so člani Gorske reševalne službe (GRS) Jezersko praznovali v družbi bližnjih, sokrajanov, kolegov iz drugih gorskih reševalnih služb, predstavnikov organizacij, s katerimi se prepleta njihovo delo, posameznikov, ki so pustili pečat na njihovi poti, in z mislijo na člane, ki jih ni več med njimi. Izgubili so jih sedem, med njimi Luko Karničarja, ki je po besedah dolgoletnega predsednika Andreja Karničarja posebej zaslužen za prve in nadaljnje korake »druščine«, ki jo povezuje in žene misel nuditi pomoč. Vesel je, da je ostala skupaj tudi po nesreči na Okrešlju, v kateri sta umrla Luka in njegov namestnik Rado Markič, in da je dobila nove moči, ki po njegovem mnenju vlivajo optimizem za nadaljnje uresničevanje poslanstva.
Sedanji predsednik Primož Šenk je v kratkem, a jedrnatem nagovoru dejal, da je priložnost in zmožnost pomagati sočloveku v stiski nekaj osrečujočega v življenju za prav vsakega gorskega reševalca. »Naj bo tako še naslednjih trideset let,« je dodal poleg zahvale za vso podporo.
Zbrani v dvorani Korotan so prisluhnili tudi Gregorju Dolinarju, predsedniku Gorske reševalne zveze Slovenije, ki je ocenil, da je bila odločitev za samostojno delovanje prava – do leta 1992 so bili namreč Jezerjani člani kranjske službe. Opaža, da je GRS Jezersko tesno vpeto v lokalno okolje, kar se kaže tudi pri ozaveščanju planincev in posledično pri številu nesreč. Ob tem je kolegom priznal izjemno pripravljenost, ki v kombinaciji s tekmovalnostjo kroji turnosmučarske preizkušnje in druga tekmovanja ter vodi do uspehov.
K obuditvi spominov je na praznovanju obletnice prispeval še kvartet Jutro, saj je s pesmijo dopolnil tudi začetek poti domačih gorskih reševalcev.