Mavrični bojevniki (2)

Sindrom ADHD je pomanjkanje pozornosti in motnja hiperaktivnosti. Najizrazitejši postane v času šolanja. Gre za skupino vedenjskih in čustvenih motenj, ki se navadno pojavijo že v otroštvu (najočitneje v obdobju med 3. in 7. letom starosti) in zaradi katerih se otroci v šoli srečujejo s številnimi težavami. Nezmožnost nadzorovanja vedenja in pozornosti, impulzivnost in hiperaktivnost vplivajo na učenje, vedenje in družbeno prilagajanje okolju. Otrok zelo težko naveže stik z vrstniki, v težavah pa se znajde tudi pri učiteljih, saj velikokrat zaostaja z nalogami, je površen in moteč za okolico. Tako pogosto kljub visokim potencialom ne zmore dosegati dobrega učnega uspeha.

Na vse to opozarjajo v Zavodu Mavrični bojevniki. Podrobneje nam je ADHD predstavil predstavnik zavoda Dejan Sotirov, ki so mu diagnozo ADHD postavili šele pri 38 letih. »Vedel sem, da imam to motnjo, nisem pa imel potrebe po diagnozi, da bi bil nekje samo zabeležen. To se je zgodilo v času moje izgorelosti, ko sem obiskoval specialistko psihiatrije. Ko sem prišel prvič, mi je omenila, da je že po tem, ko me je spremljala po televiziji, pričakovala, da bom potreboval tovrstno pomoč. Ekstremno sem izgoreval, zraven imel anksioznost in znake depresije, diagnoza, ki je stala za tem, pa je ADHD. V moji glavi so se dogajale črne misli ... Lahko bi se zgodilo najslabše,« opisuje Sotirov in dodaja, da se nanje obrača tudi vse več odraslih, ki ugotavljajo, da imajo simptome, značilne za ADHD. »Anksioznost jih začne opozarjati na to. Nimajo več prave energije, prisotni so strahovi, ne prepoznajo več sami sebe ... ADHD so seveda imeli že celo življenje. Človek se s tem rodi, izraža pa se potem na različne načine. V odraslosti se v več kot polovici primerov pojavi prav anksioznost.«

Kot pojasnjuje, poznamo tri tipe ADHD, ki se glede na vedenjske značilnosti pokažejo pri otroku. »Prvi je hiperaktivno impulzivni tip, ker se impulzivnost in hiperaktivnost pogosto pojavljata skupaj. Drugi je nepozorni tip otroka. Ta otrok po navadi ne kaže hiperaktivno-impulzivnih vedenj. Včasih se imenuje le ADD – primanjkljaj pozornosti. V tretji tip pa sodijo otroci, ki imajo prisotne vse tri simptome. So hiperaktivni, impulzivni ter imajo tudi motnjo pozornosti. Ta tip se zaradi tega imenuje kombinirani tip,« je povedal.

Kako do diagnoze? »Najpomembnejša je motivacija staršev ali šole, ki dajo predlog za diagnostiko. To področje je še vedno neurejeno. Ni enotnega sistema, odvisno je od regije, v kateri živiš, kdo te obravnava. Nekateri tudi po več let čakajo, da pridejo do diagnoze. Veliko otrok, ki so zelo hiperaktivni in so hkrati dobro vodeni s strani družine kot osnovne celice, diagnoze sploh nima. Po drugi strani pa je diagnoza ADHD hitro lahko tudi izgovor, je kriva za vse, kar se dogaja, kar pa ne drži. Problematika je široka in zahteva celostni pristop obravnave tako družine kot šolskega okolja. Z diagnozo pa lahko razumemo, zakaj je neka oseba imela vse te težave, ki so mu oteževale življenje, in da obstaja veliko možnosti, ki jim lahko pomagajo pri spoprijemanju z ADHD,« še pove Sotirov, ki o ADHD predava tudi študentom na Pedagoški fakulteti. (Se nadaljuje)