Nazaj – smrt – naprej

V preteklem tednu smo se spet intenzivneje posvetili smrti, prednikom, grobovom. V današnjem času dajemo precej manjši pomen prazniku vseh svetih oziroma dnevu mrtvih kot v preteklosti. V vsej človeški zgodovini so se modreci ukvarjali z vprašanji o smrti in življenju. Dokončnih in gotovih odgovorov pa nihče ni dal. Prepuščeni smo, da se sami odločimo, kaj in komu bomo verjeli oziroma verovali. Sam zelo pozorno poslušam besedila pesmi (predvsem cerkvenih), ki se nanašajo na smrt in življenje. Včasih se o tem pogovarjamo doma. Za 1. novembra skupaj obiščemo grobove in zdi se mi, da se vsi vedno, vsaj malo in za kratek čas, zavemo, da je življenje na zemlji minljivo.

Vsaj na tak način pokažemo zanimanje za prednike. Vem, da veliko ljudi namenja več časa svojim prednikom, kot je videti na prvi pogled. Hitrost družbe in usmerjenost v reševanje dnevnih problemov in hitenje za užitki tega sveta nas kar odtujujejo od nam ljubih, ki so že umrli. Dejstvo pa je, da smo potomci svojega rodu. Naj je dober ali slab, na neki način mu pripadamo. Zakaj se ne bi od njih česa naučili? Kako so živeli? V čem so bili boljši kot mi, živeči? Pogosto nimamo informacij. Morda je še bolj pomembno, kaj smo od njih podedovali? Kaj še po mnogih letih hodimo objokovat na njihove (svoje) grobove? Kaj je med mano in mojimi predniki neizgovorjeno? Kaj se vali kot »hudič« v nekem rodu? Kje sem s predniki tako zvezan, da ne morem svobodno zaživeti? Ali je res, da sem del njihovega veselja in trpljenja?

Danes vemo, da trpljenje, ki je bilo ustvarjeno v vojnah, skrajni revščini, v posilstvih, v fizičnem pretepanju otrok, v izkoriščanju žensk in otrok, v zanemarjanju, v odraščanju brez starša ali staršev …, ne izgine in se vali na naslednje rodove. Če to vemo, zakaj ne bi prosili svojih prednikov, da nam pomagajo osvoboditi se teh čudnih in bolečih bremen. Smo del njih, lahko pa se začnemo osvobajati od njih (diferencirati se).

Mnoge pesmi opevajo posmrtno življenje. Če dobro prisluhnemo besedilu, je to posmrtno življenje predvsem združitev z brati in sestrami, kjer ne bo več trpljenja, žalosti in bridkosti in kjer nam bo veselja raj odprt. Kaj če bi si mi na tej zemlji ustvarili vsaj delček tega? Saj ni treba čakati, da umremo. Kdo nam preprečuje, da bi si zmanjšali žalost in bridkost, ki se pojavi ob hudih dogodkih? Danes znamo izžalovati groze, ki se pojavijo ob težkih dogodkih. Danes vemo, da ima človek razum in znanje, da se lahko odloči za lepše življenje, za življenje z manj trpljenja. Tega nas niso sicer učili, danes pa je že dovolj znanja na trgu. Pogled naprej ni treba, da je črn. Nikjer ne piše, da mora biti do smrti tako, kot je bilo do sedaj. Toliko Dobrega in Lepega je okoli nas – le še v sebi to odkrijmo.