Spust v Turkovo brezno
Ogled Turkovega brezna predstavlja nepozabno izkušnjo, ki so jo obiskovalcem pred kratkim omogočili jamarji Društva za raziskovanje jam Kranj.
Brezno je bilo v uporabi že pred več stoletji, saj so se vaščani okoliških krajev v njem skrivali pred vpadi Turkov. V obdobju druge svetovne vojne so Turkovo brezno uporabljali partizani.
Rovte – Pogled v črnino, strmo pobočje, vlaga, mraz … Tako nekako bi lahko opisala svoje misli pred vstopom v Turkovo brezno, ogledom, ki ga je v soboto organiziralo Društvo za raziskovanje jam Kranj (DZRJK). Čeprav na prvi pogled luknja v pobočju hriba Mali vrh ni videti nič posebnega, se v njej skriva več kot osemsto metrov dolg in 92 metrov globok podzemni labirint.
Kot je pojasnil predsednik DZRJK Igor Potočnik, je bilo brezno v uporabi že pred več stoletji, saj so se vaščani okoliških krajev v njem skrivali pred vpadi Turkov. V obdobju druge svetovne vojne so Turkovo brezno uporabljali partizani, saj so zaradi hladnejših temperatur rove uporabljali za hrambo živil, predvsem mesa. Resnejše jamarske raziskave pa so se po Potočnikovih besedah začele v 30. letih prejšnjega stoletja, ko je bilo brezno tudi prvič registrirano v kataster jam.
»Žičnica« v breznu
Že pred samim vstopom nas je Miha Potočnik, jamar DZRJK, seznanil z zemljevidom jame, osnovno opremo jamarjev, nam pojasnil varnostne ukrepe in razložil vsa navodila, ki jih je v podzemlju treba še zlasti upoštevati.
Z zbirnega mesta smo se odpravili proti jami in po približno 15 minutah hoje zagledali velikansko luknjo v tleh, vhod v jamo. Po namestitvi čelad, naglavnih svetilk ter varnostnih pasov je bil čas za odhod. Spolzko, mokro in umazano je bilo od samega začetka dalje, vendar smo to pričakovali. Najprej spust po strmih skalah navzdol v globino, nakar se je rov, skozi katerega smo se podali, precej zožil. Večkrat je bilo varneje sesti na tla in se po ostrih skalah spustiti po zadnji plati kot pa tvegati padec na spolzkih kamninah. Prišli smo do »žičnice«, kjer so nas jamarji enega za drugim spustili 12 metrov čez brezno. Nato smo se še malo spustili, plezali, dvigovali, opazovali kamnine ter podtalnico, ki je zalila dno zaradi dežja. Ko smo se vračali, je bilo treba premagati nekaj višinske razlike, ki smo jo premostili z uporabo lestve. Sledilo je plezanje do vhoda in po premikanju skozi ozke prehode je bila svetloba na koncu zares dobrodošla.
Ne vznemirjamo netopirjev
Turkovo brezno je fascinantno, saj ga sestavljajo številni slepi in povratni rovi ter manjše in večje dvorane, ki jih jamarji z veseljem odkrivajo in raziskujejo. Kot je pojasnil Miha, je Turkovo brezno precej čisto – in čeprav je vhod vseskozi odprt, pretiranih težav z vandalizmom nimajo. »Pomembno je, da se jama pusti taka, kot je. V njej ne odlagamo smeti, ne uničujemo, ne vznemirjamo netopirjev ... In kar je tudi pomembno: iz nje ne odnašamo kamnin,« je še dodal Igor.