Soriške barve ustvarjalnosti
Čeprav so se nad Sorico tistega petkovega popoldneva zgrinjali oblaki, zapihal je severnik, začelo je deževati ..., podobe in duše dogodka, ki so ga pripravili učenke, učenci in učiteljice Podružnične šole Sorica, ni moglo skaziti prav nič.
Po slavnostnem prerezu traku na novoasfaltiranem dvorišču in ogledu lične poslikave opornega zidu pred vhodom so učiteljice hitro sklenile, da se praznovanje ob 170-letnici šolstva v Sorici z dvorišča šole prestavi v od šole nekaj sto metrov oddaljeni Zadružni dom, in vse so izpeljali tako, kot bi tam vadili neštetokrat. A kot nam je povedala vodja soriške šole Monika Gasser, niso, niti enkrat. Zato veljajo vse pohvale tako učenkam in učencem kot učiteljicam.
Letos šolo v Sorici obiskuje 12 učenk in učencev, ki so minuli petek za svoje mame, očete, krajane in širšo javnost pripravili pravo mini predstavo. Ta podružnična šola je sicer tretja najstarejša šola na Selškem. Ustanovljena je bila leta 1852. Pouk je potekal v stari mežnariji. Prvi učitelj je bil Peter Cebin. Avgusta 1890 so začeli zidati novo šolo, ki stoji še danes. Pouk v novi stavbi se je začel 9. januarja 1892.
Ravnatelj matične šole v Železnikih Franc Rant je povedal, da ima soriška šola zares bogato tradicijo, in poudaril, da so šola ljudje, učenci, zaposleni, krajani. »Šola v Sorici se nadgrajuje iz leta v leto, obiskujejo jo učenci, ki radi hodijo vanjo, in v njej delajo zaposleni, ki radi opravljajo svoje delo. To je ključ do uspeha in prepričan sem o dobrem delovanju soriške šole tudi v prihodnjih letih.«
Šolarji v Sorici radi sodelujejo tudi na prireditvah v kraju: ob novem letu, nastopijo za starejše krajane, za kulturni praznik, ob materinskem dnevu. Ob koncu šolskega leta pripravijo tudi razstavo svojih izdelkov.
Župan Železnikov Anton Luznar je vesel, da trenutno šolo obiskuje dvanajst učencev, ob tem pa upa, da se bo število še povečalo, počasi bo tako to postala druga največja podružnica, takoj za šolo v Selcih. »Ni vse le v dobrem učnem uspehu, gre za vzajemno bivanje, strpnost in medosebno spoštovanje. Skupne vrednote gojijo vsi: učitelji, starši, učenci in lokalna skupnost.«
Na prireditvi v Zadružnem domu v Sorici je o svoji stvaritvi na zidu šole spregovoril tudi Mohor Kejžar, ki je svojo akademsko kariero, kot je povedal, začel ravno tu, v Sorici, zato ni bilo naključje, da ga je vodja šole Monika Gasser poprosila za poslikavo podpornega zidu. »Gre za dva otroka: eden predstavlja ustvarjalnost, ki je ni nikoli preveč, drugi pa učenje, ki ga prav tako nikoli ni preveč. Upam, da bo čim več generacij lahko videlo to sliko,« je povedal.
Kako z dušo in srcem v šolo hodijo učenke in učenci, pa je bilo zares vidno na prireditvi, ki so jo pripravili skupaj s svojimi učiteljicami. Zapel je zborček vseh, pripravili so skeče, kako je bilo v šoli v starih časih in kako danes, pokazali, kako so včasih »trdo« vzgajali in kako se denimo z učiteljicami zdaj v začetku tedna sproščeno pogovorijo, kako so preživeli soboto in nedeljo. Izkušnje, kako so doživljale šolanje v Sorici, pa so s polno dvorano Zadružnega doma podelile tudi nekatere nekdanje učenke in učiteljice.
»Koliko zgodb se je stkalo v teh letih šolanja v Sorici, nekatere so prijetne, kakšne pa verjetno tudi malo manj. Hvala vsem, ki ste z nami delili svojo izkušnjo o šolanju, ob tem pa se zahvaljujemo vsem drugim, s katerimi kakorkoli sodelujemo. Vsi skupaj si želimo, da bi se naše sodelovanje ohranilo še naprej in da bi skupaj pisali same lepe spomine in prijetno novo šolsko zgodovino. Hvala vsem mojim sodelavkam za pomoč pri pripravi te prireditve, brez vas je ne bi bilo,« pa se je ob koncu prireditve ob 170-letnici šole v Sorici zahvalila vodja šole Monika Gasser.