Ni ne šole za življenje niti tečaja za smrt

Ko se življenje ustavi ali vsaj upočasni, tako kot med prazniki, pride na dan mnogo tistega, kar sicer uspešno odrivamo, pravi mag. Andrej Debeljak, psihoterapevt iz Vrbenj pri Radovljici. O življenju – in smrti, ki je njegov neločljivi del – smo se z njim pogovarjali v luči prihajajočega praznika, dneva spomina na mrtve.

Zaradi česa se tako pogosto zgodi, da prav pred in med prazniki pri mnogih pridejo na površje tiste težke, temne misli in čustva, ki nam jih sicer uspe zadržati nekje globoko v sebi?

Čisto preprosto: življenje večine običajno teče v zares hitrem tempu. Hitimo od jutra do večera, ob koncu tedna naredimo tisto, kar nam med tednom ni uspelo, si malo odpočijemo in v ponedeljek začnemo znova. Številne raziskave kažejo, da se danes ljudje doma praktično ne pogovarjajo – enostavno zato, ker se ne vidijo. Služba od devetih do petih in dlje ne dopušča kaj dosti drugega. Ko pridejo prazniki, pa je časa naenkrat več in takrat pride na površje mnogo tistega, kar je prej ostalo zadaj. Zelo podobno je bilo tudi med epidemijo. Nekateri pari so se takrat ločevali, drugi so uživali.

Je bilo vse to opaziti tudi pri ljudeh, ki so prihajali v vašo ordinacijo?

Bilo. Zame je bil ta čas predvsem obdobje epidemije strahu, ki je skupaj z grožnjami, vzbujanji občutka krivde in odgovornosti za druge ter sramotenjem samostojno mislečih na površje potisnila marsikaj. Si predstavljate na primer občutke otroka, katerega stari starš je umrl za covidom, ki ga ja otrok »prinesel« iz šole? Živi s pečatom, da je kriv za smrt nekoga ... Strahu je v družbi veliko, predvsem pred kaznijo ali sankcijo. Strah, ki se ga človek morda niti ne zaveda in ga ne izraža, gre v jezo, neizražena jeza v žalost, ta, zadržana v sebi, pa nas vodi na prag največje težave sodobnega časa na področju psihe, to pa so depresivna občutja. Pravijo, da približno četrtina vseh ljudi zjutraj vzame zdravilo, da gredo sploh lahko v službo. O številu tistih, ki zdravilo naročajo na spletu, pravzaprav ne vemo nič ...

Znamo izstopiti iz tega začaranega kroga?

Zgolj za to, da lahko vozimo avto, moramo narediti kup teoretičnih in praktičnih izobraževanj in testov. Za življenje pa ni nobene šole. Kdo nas je učil, kako živeti, kako umreti, kako biti v odnosih, kako vzgajati otroke, kako reševati zakonske težave? Ljudje berejo knjige in gredo sem ter tja na kakšen pogovor, to pa je vse, kar je na voljo.

Kdo so ljudje, ki se na tej poti vendarle ustavijo in (si) priznajo, da potrebujejo znanje, podporo in pomoč?

Naj poudarim, da se sam ukvarjam z zdravimi ljudmi, ki pa imajo določene stiske in težave. Najprej jih naučim osnov, kot je na primer ta, da je temeljni zapis za človekov karakter njegovo otroštvo tja do petega leta starosti. Pogosto povprašam, koliko se spomnijo tega obdobja in večina pravi, da skorajda nič. Razložim jim, da so ga pozabili zato, ker je bilo pretežko in preboleče, a obenem prav to, kar so pozabili, vodi njihovo življenje. Nad povedanim so presenečeni, a zanimivo, že star slovenski pregovor pravi, da tisto, kar se Janezek nauči, Janez zna ... Če torej vzgajamo po vzorcu: napaka – krivda – slabo počutje – kazen, se človek tega nauči in v življenju to tudi pričakuje. Če ga ne kaznujejo drugi, se pogosto kaznuje sam, zato je tudi tako veliko samodestruktivnih mehanizmov, s katerimi človek trpinči svoje telo, pa med ljudmi načeloma veljajo za zdrave – med njimi na primer deloholizem, športizem ... Resnica pa je ta, da takrat, ko človek ne dela nič, največ naredi zase.

Kot na primer med prazniki?

Ko se življenje ustavi, pride na dan mnogo tistega, kar sicer uspešno odrivamo. Ampak enkrat se je treba ustaviti. To je trenutek, ko se človek vpraša, kje je smisel, kam življenje pelje ... Tako je bilo med epidemijo in pri praznikih je prav tako; vse tisto, česar človek ni počistil sproti, udari na plan.

Se strinjate, da ima v tem smislu posebno vlogo prav prvi november, dan spomina na mrtve? S kulturo obiskovanja pokopališč in prižiganja sveč  ...

... kar je popolnoma v redu, to je žalujočim v uteho, počutijo se povezani s tistimi, ki so odšli. Prvi november je čas, ko je noč dolga in dan kratek, narava umira in mi se spominjamo pokojnih, razmišljamo o lastni umrljivosti. Strah pred smrtjo je najvišje na lestvici strahov. Danes še bolj kot nekoč, saj ljudje nimajo več toliko verskih prepričanj, ki bi jih v tem smislu pomirjala, in tudi o smrti se skorajda ne govori. Pa smo spet pri učenju: ob kopici tečajev, ki so vsepovsod na voljo, nikjer ne najdemo tečaja za umiranje, za smrt.

Smrt je dejstvo, ki doleti vsakogar od nas, njena skrivnost pa nekaj, o čemer se načeloma ne govori. Zato toliko groze in panike. Prazniki, sploh prvi november, v človeku budijo razmišljanja o minljivosti, o smislu bivanja in o tem, kaj je v življenju resnično pomembno. In še nekaj: dokler ne poznaš skrivnosti smrti, ne veš, kako živeti. Morda so prav prazniki tudi priložnost, da razmislimo, kaj je bistvo življenja, ozavestimo, da nas njuno čaka smrt, in v luči smrti prevetrimo svoje življenje. Naj na tem mestu omenim knjigo, vredno branja, napisal jo je Adrian P. Kezele, naslov pa je Gospodar smrti in trije Načiketovi ognji. Vredno branja.

S svojimi življenjskimi in profesionalnimi izkušnjami ste si s smrtjo »na ti«. Po hudi prometni nesreči v mladosti se bili klinično mrtvi, nekoč kot duhovnik in danes kot terapevt in svetovalec ste stali ob strani številnim umirajočim.

Pri 16 letih sem imel obsmrtno doživetje. Ljudem vedno povem, da je moja osebna izkušnja takšna, da smrt zagotovo ni konec. Ni nujno, da tudi vi mislite tako, a moja izkušnja je takšna. V tej luči človek življenje gleda zelo drugače in tudi strah pred smrtjo je manjši.

Pa ljudje, ki ste jih spremljali v odhajanju?

Odvisno od vsakega posameznika. Nekateri so imeli zelo težke smrti, drugi lepe ...

Kaj je težka smrt?

Da človek umre v bolečinah, da se ne želi posloviti zaradi vezanosti na materialno ali na ljudi, pa zamere, obsodbe, obžalovanja ... Kot da greste na pot z balonom, ki se ne more dvigniti, dokler ne prerežete vseh vrvi, ki ga držijo na tleh. Spomnim se, kako sem na smrt pripravljal gospo, ki je, ko je prišla prvič, stopila v pisarno in rekla: »Debeljak, povedali so mi, da imam raka in da bom umrla. Sem prišla, da se pripravim na smrt.« Odvrnil sem ji: »Gospa, prišli ste na pravo mesto.« V zvezi s tem bi res rad pohvalil gospo Matejo Lopuh, zdravnico, izjemno strokovnjakinjo za paliativo, in društvo Palias, ki s svojim predanim delom mnogim omogočijo človeški, dostojen odhod.

In gospa, ki se je prišla k vam pripravit na smrt?

Počasi sva šla skozi njeno življenje, opravičila se je, vsaj v sebi, vsem, ki jim je kdaj škodovala, odpustila vsem, za katere je imela občutek, da so škodovali njej, napisala oporoko ... Kasneje so mi povedali, da je bila njena smrt blaga: globok vdih ... in izdih.

Iz zgodb in pričevanj vemo, da je tako včasih pogosto tudi bilo. Gospodar na kmetiji je zbolel, začutil, da prihaja njegov konec, legel je na posteljo, poklical domače, se pomenil z njimi in umrl. Ampak včasih je bila smrt ljudem bližje, živeli so z njo in z zavedanjem, da vsi umremo.

Kako se torej na primer jaz, načeloma zdrava ženska sredi petdesetih, lahko pripravim na svojo smrt, ki je v moji glavi nekaj še zelo oddaljenega?

Najprej je smiselno razmisliti o dejstvu smrti: je s smrtjo vsega konec, bo del mene živel naprej, kam bo šel ...? Vem, težava je, da teh stvari ne moremo razumeti – lahko pa jih čutimo. Navajeni smo, da (se) z umom ves čas nadzorujemo, zato je eden od nasvetov ta, da se vsak dan učimo »spuščati«: reka teče, sonce vsak dan vzide, vsa je prav, četudi ne moremo vplivati nanju. Pa še to je po mojem prepričanju zelo pomembno ozavestiti: če živiš v luči zavedanja smrti, vse, kar je, bistveno bolj ceniš kot sicer.

Pred nami je prvi november, dan spomina na mrtve. Kaj bi od tej priložnosti zaželeli nam, ki smo še tu?

Na vratih na neko pokopališče piše: »Pomnite, to, kar ste sedaj vi, smo bili nekoč mi.« Vsakemu človeku želim, da začne razmišljati – o tem, da bo umrl, o smislu svojega življenja ter o tem, kaj je vredno in kaj ni – glede na dokončnost dejstva, da vsi odidemo; goli, tako kot smo prišli na ta svet.