Moč in nemoč

Pogosto se srečujemo z nemočjo. Kot da se ne da nič narediti. Ljudje tudi povedo, da so razmere hude, nepredvidljive, negotove in da praktično lahko le čakamo, kaj bo. Vmes še gledamo poročila in gledamo v nebo, da na nas ne bo padla kakšna skala ali bomba. V odnosih pa srečujemo t. i. naučeno nemoč. Nič se ne da spremeniti, ker sem imel katastrofalno otroštvo, ker me učiteljica ni marala, ker je mož nasilen, ker me žena ne mara, ker družba vpliva na otroke … vedno dobijo izgovor, zakaj se nečesa ne da narediti. In ti ljudje dejansko verjamejo, da se nič ne da spremeniti. Tako zelo so se navadili na nemoč, da se je ne morejo odvaditi. Da niso nič mogli spremeniti, so se nekje naučili. Ali so jih zatirali, ali niso poslušali njihovih želja, ali so se smejali njihovim potrebam. Dejansko so bili prisiljeni nič storiti zase. Ni jim bilo omogočeno aktivirati sebe. Vendar to je preteklost. Za nemočjo je vedno ogromno potlačene jeze, celo besa, saj dejansko nihče nima pravice nas omejevati, da bi se lahko izražali, uresničevali, pokazali, kaj znamo. Danes je nov dan. Vedno lahko nekaj storimo zase. Četudi nismo vajeni. Ne smemo pristati na besede, da se nič ne da storiti. Lahko povemo svoje mnenje, moramo se postaviti zase, ljudem, ki nam delajo krivico, moramo postaviti meje, ženske same odločajo o svojem telesu – nihče jih nima pravice izkoriščati, še najmanj mož, lahko zamenjamo službo, če so z nami nespoštljivi, lahko vzdignemo glavo in bedake pogledamo v oči, za izvrstno opravljeno delo lahko zahtevamo boljše plačilo … Potrebujemo le zdravo jezo, za katero so nam pravili, da je ne smemo čutiti. Jeza ni nič slabega, agresija pa je.

Povsem drugače dojemamo nemoč v duhovnem svetu. Tam se moramo umakniti s svojo voljo in s svojo močjo, da bo lahko duhovna moč začela delovati v naše dobro. To ne pomeni, da nehamo obstajati, le tako močno zaupanje, vero potrebujemo, da bo Nekdo drug začel vezati življenjske niti v našo korist. V nemoči smo se počutili majhni, vendar z lastno nemočjo pred neskončno močjo Duhovnega sveta je prijetno stati. Sploh če vemo, da smo na svet prišli, da nam bo lepo in da bomo srečni. Ker mnogo dogodkov, srečanj, ljudi, odnosov ne zmoremo sami upravljati, nam je vedno na razpolago moč duhovnosti. Le močno vero potrebujemo. V naši deželi opisano najlažje ponazorimo z bedami »Zaupaj Bogu«, drugače misleči pa povedo, da je treba zaupati Ljubezni, Svetlobi, Vesolju … Nekaj zelo podobnega je učil in pisal že naš rojak Martin Kojc pred drugo svetovno vojno. Naša aktivnost naj bo pa vsaj to, da točno vemo, kaj hočemo v tem življenju biti, doseči, kako živeti, s čim se ukvarjati, v kakšnih odnosih živeti … Potem nam bo to dano – z manj zemeljske nemoči in več duhovne moči.