Volkovi

»Et tu, Brute?« ali »Tudi ti, Brut?« niso bile zadnje Cezarjeve besede; ta fraza izvira iz Shakespearove drame Julij Cezar, napisane okoli leta 1600. Slišati je, da Cezar v svojih zadnjih trenutkih med živimi ni izrekel ničesar. Ko je med zarotniki videl Bruta, si je zgolj potegnil togo čez glavo. Kako preroško!

Te obide misel, ko izveš, da ni odšlo le poletje in ti, temveč da je odšel še marsikdo in marsikaj drugega. Pa se zaveš, da ne gre za izdajstvo, temveč le za neko voljo, željo, idejo po drugačni poti. Časi, v katerih živimo, niso ravno provansalska polja sivke. Tudi niso posejani z Van Goghovimi sončnicami … Realnost žal ni tako zelo barvita, a svetloba na koncu tunela obstaja in ostaja. Delovna sila je tista, ki je v tem trenutku iskana, zaželena, in tega se je treba zavedati.

Kolikokrat ste se na poti v službo, priznajmo si, najsi bo z avtom, kolesom, peš, razmišljali o dnevu, ki je pred vami, pa tudi o dneh, letih, ki so za vami … Kolikokrat ste na sredi te poti pomislili, da bi šli nazaj domov, da ne bi prišli do cilja, da bi rekli, ne bo me, nekaj je prišlo vmes … – in si ob tem želeli, da bi se zapeljali na enega svojih ljubih kotičkov? Pa ste prišli, do cilja, običajnega duha in nrav ubijajočega delovnika. Po 10, 15, 20 letih. Iste obveznosti, isti obrazi, isti vsakdan. Ste poskusili »srečo« drugje?

Težko je najti pogum in oditi. Najti sebe in se sprijazniti s tem, da ne sodiš več v neko skupnost. Služba je skupnost, tako kot so družina, partnerstvo, prijateljstvo. A ko začutiš, da nisi več del kolesja vsakdana, da to postaja zarjavelo,
zgnito in komajda še teče, je treba dvigniti sidro in odpluti v nova morja.

Je čas, ko delovno silo vodstveni kader – ki tam ni ob pravem času na pravem mestu, temveč ga je tja večinoma potisnilo kolesje omlednosti – omalovažuje. Pa vendar lahko ravno ti, »fe­niks iz pepela«, v nekem novem, boljšem delovnem okolju, pokažeš vsa svoja znanja in sposobnosti. Želja in odločitve po spremembi ne pridejo čez noč. A ko dozorijo, po mnogih neprespanih nočeh veš, da jih je treba udejanjiti. Četudi te je strah, četudi nisi prepričan.

Človek človeku volk. Volkovi v živalskem svetu znajo urediti svoje krdelo. Volkovi v človeškem svetu, ko jih postavi vodstvo podjetja, ne pa biološki ustroj, ne znajo in niti ne (z)morejo vedno delovati tako, da bi krdelo delovalo tako, kot bi po svojih zmožnostih in sposobnostih moralo.

Nisem pristašinja seznama plusov in minusov, za karkoli v življenju. Tudi ga nisem nikdar zapisala, a nekoč preprosto ... veš. In večkrat se nam bo intuitivno porajalo, v katero smer naj krenemo, bolje bo. Ne samo v službi, ampak v življenju nasploh.