Slavko in Aleksander praznujeta
V prvi polovici meseca oktobra sta okroglo obletnico slavila zvesta člana Športnega društva Gorenjski glas Slavko Zupanc in Aleksander Česnik.
Aleksander je rojen v Ajdovščini in tudi mladost je preživel tam. Aktivno je treniral nogomet in branil vrata za nekaj klubov (tudi za Primorje). Mama mu je umrla pri 18 letih, torej takrat, ko fant morda mamo najbolj potrebuje, čeprav se tega ne zaveda. Na srečo je prav v tem obdobju veliko kolesaril s specialko. To je bilo obdobje, ko je bila na Vipavskem najbolj znana tekma Ajdovščina–Col in je na tekmah zmagoval Valter Bonča. Tudi Sandro, kot ga kličemo kolesarski prijatelji, je šel rad na tekmo. Njegove prve specialke so bile Rogove, modeli Maraton, Personal in nato Sprint. Sam pravi, da je veliko kolesaril do leta 1986, ko ga je bodoča žena zvabila na Gorenjsko. Potem so mu družinske obveznosti in avtoličarska delavnica vzele preveč časa in je kolo za nekaj časa postavil v kot. Pred petimi leti pa ga je znanec povabil v družbo kolesarjev Gorenjskega glasa. Od takrat ne zamudi torkovega srečanja. Na kolesu mu uspe narediti od pet do sedem tisoč kilometrov na leto, najljubša trasa na Gorenjskem je na Lubnik oziroma »do Naceta«. Jeseni in pozimi se ob koncih tedna najraje vozi v Ajdovščini, kjer ima vikend. Na dopust pri Zadru (Vrsi Mulo pri Ninu) vzame tudi kolo. Na Pag se pelje do mesta Pag, od Masleniškega mosta se je peljal do Vranskega jezera. Kolesari zjutraj, saj je kasneje vroče.
Tudi Slavko Zupanc je aktiven član Glasove kolesarke druščine. Ker je po izobrazbi računalničar, je administrator našega foruma in zadolžen za obveščanje članov. V mladih letih je treniral plavanje in vaterpolo. Zdaj gre redko v bazen. Poleti raje sede na kolo in letno prekolesari pet tisoč kilometrov, od tega približno pol na specialki, saj je je tudi navdušen popotni kolesar. Tako ima poleg Glasove še dve bolj popotniški kolesarski druščini.
Prva se imenuje Arkolonauti in jo vodi prijatelj Milan Selan z Vrhnike. S kolesom potujejo tudi do 14 dni in na dan prekolesarijo do 120 kilometrov, kar je za skupino do 16 kolesarjev veliko. Vozijo tudi po makadamih, zato specialka za tako potovanje ni primerna. Letos so kolesarili v Franciji ob reki Loari in nato zavili proti Atlantskemu oceanu. Pri mestu La Rochelle so nato kolesaril ob Atlantiku do Bordeauxa in ob kanalu (ki so ga naredili okrog leta 1800) ob reki Garoni, ki povezuje Atlantik in Sredozemsko morje, nato ob mestu Toulouse in naprej po kanalu do pristanišča Sete ob mestu Montpellier, ki leži na obali Sredozemskega morja.
Drugo skupino sestavljajo predvsem zakonski pari, v njej pa kolesarjenje ni tako zahtevno kot s prvo skupino. Letos so šli ob reki Donavi od Passaua do Budimpešte, za traso pa so potrebovali sedem dni. Slavkova najljubša trasa na Gorenjskem pa je Kranj–Besnica–Rovte–Podnart–Ljubno–Brdo–Hudo–Senično–Bašelj–Čadovlje–Hraše–Tatinec–Kokrica–Kranj. V Glasovi kolesarki druščini smo veseli, da Slavko in Aleksander kolesarita z nami in da se čim večkrat srečamo na kolesu.