En otok, dve državi

Ciprska jutra so bila vedno enaka ­– kava s pogledom na morje in listnato pecivo iz priljubljene pekarne, nastavljanje soncu na plaži Nisi ali Konos in blaženje vročine v hladnem morju. A naju je želja po raziskovanju in nuja ubežati vročim majskim dnem gnala, da sva se z Nejcem podala v gorato ciprsko osrčje.

Ozki gorski cesti, ki se vije iz obmorskega mesta Limasol proti notranjosti, sva sledila vse do vasice Pano Platres, kjer se začenja pohodna pot do slapu Milomeris. Krožna stezica, ki se najprej vzpne po južnih pobočjih gorovja, vodi do razglednih polic, od koder se odprejo čudoviti pogledi na gozdnato pokrajino in temno modrino v daljavi. Pot nato sledi potoku in po dobri uri hoje pripelje do 12 metrov visokega slapu Kaledonia. Turistov tudi tu ne manjka – številni se odpravijo le do slapu, redki nadaljujejo pohod po daljši poti Artemis, ki obkroži goro Olimp.

Raziskovanje gorovja Troodos sva nadaljevala globlje v notranjost in iz vasi Pano mojstrsko prevozila okljuke gorske ceste, ki so se zaključili pri samostanu Kykkos na višini 1318 metrov. Samostan, ki je bil zgrajen ob koncu 11. stoletja, je najbogatejši in najrazkošnejši na otoku, njegova arhitektura s številnimi stolpiči, notranjimi oboki, prepletenimi lesenimi stopnišči in umetelnimi mozaiki pa ne privablja le vernikov, temveč tudi turiste. Bele stene ozkih notranjih hodnikov so poslikane s čudovitimi freskami, drobne barvite ploščice mozaikov pa nekoliko višje, pri pravoslavni cerkvi Kykkos, tvorijo podobe številnih svetnikov, ki obkrožajo majhen park s čudovitim razgledom na goro Olimp.

Proti svojemu obmorskemu bivališču sva se vračala po severni strani gorovja, se vmes ustavila še v vasici Kakopetria, ki je znana po leseno-kamniti arhitekturi, in pozno popoldan zavila v Nikozijo. Največje mesto na Cipru je z državno mejo razdeljeno na dva dela – na prestolnico Republike Ciper in na glavno mesto Severnega Cipra, države, ki jo priznava samo Turčija. Glavna nakupovalna ulica Ledra se tako ne konča le z mejno kontrolno točko, kjer mora vsak mimoidoči pokazati potni list, ampak je zelena črta tudi ločnica med evropsko urejenostjo in kaotičnimi ulicami s številnimi trgovinicami in kavarnami na turškem delu. Ta nama je kljub kaosu prirasla k srcu. (Se nadaljuje)