Ekipa sodelujočih na obeh razstavah Od runa do volne / Foto: Igor Kavčič

Runo, volna in predice

V Rokodelskem centru DUO in Okroglem stolpu Loškega muzeja je na ogled razstava Od runa do volne. Od zgodovine ovčarstva na Loškem, simbolnega pomena ovce in pregovorov o njih do toplih rokavic za mrzlo zimo, ki prihaja.

Škofja Loka – Kadar sneži, v nebesih ovce strižejo, pravi eden izmed starih pregovorov, ki je morda – kdo bi vedel – sporočal tudi, da v deželo prihaja zima. Tokratna dvojna razstava Od runa do volne v Rokodelskem centru DUO in Okroglem stolpu Loškega muzeja tako tematsko kot časovno napoveduje jesen, ko se začnemo pripravljati na hladnejše dni in bomo potrebovali toplejša oblačila. Že besede, kot so ovčja preja, predenje in izdelki iz volne nekolikanj ogrejejo misli, mar ne?

Obe razstavi, ki sta del projekta Roko-delci v okviru LAS Loškega pogorja, zaokrožujeta večmesečni proces dokumentiranja in raziskovanja volne, v katerem so podobno kot lani, ko so v rokodelskem centru in muzeju v precep vzeli pletarstvo, tokrat združili moči v celostni obravnavi ovce, od pogleda v zgodovino ovčarstva s poudarkom na loškem območju do uporabe ovčjega runa, predenja in volne ter izdelkov iz nje.

Najprej rokodelke ...

Na razstavi smo najprej spoznavali postopke od runa prek predenja do izdelkov iz volne skozi rokodelsko sedanjost. V Rokodelskem centru DUO so se namreč v zadnjih letih ukvarjali predvsem s tradicionalnimi postopki obdelave in rabe materiala, ki ga dajejo ovce. Že več let sodelujejo z Bojano Ažman, ki izvaja in vodi tečaje predenja, na katerih je spodbudila mnoge nove predice, da so se naučile predenja volne na kolovrat. »Bojana je raziskovalka po duši, saj je sama pripravila tudi gradivo za priročnik, v katerem je opisala delovne postopke priprave runa za predenje, barvanje z naravnimi rastlinskimi barvami in tkanje samo,« je poudarila vodja Rokodelskega centra Kati Sekirnik in dodala, da je mojstrica predenja že v času sodelovanja izrazila željo po izdaji priročnika.

«Tkanje je moj najljubši hobi že več kot štirideset let, saj sem prve statve kupila pri 18 letih,« pove Bojana Ažman, doma iz Žiganje vasi, ki je že v mladih letih pri svoji teti spoznala tudi, kako se ovce strižejo in se runo pripravlja za prejo. »Pomislila sem, da bi se lahko sama naučila tudi barvanja volne ter predenja na kolovrat. Morala sem biti precej iznajdljiva pri učenju, saj v slovenščini na to temo ni tako rekoč nobene primerne literature. Zato sem pred sedmimi leti začela sama zbirati gradivo in pripravljati priročnik. Vesela sem, da bo kmalu ugledal luč sveta,« je v nadaljevanju pojasnila mojstrica, ki obvlada vse postopke priprave volne od striženja runa do predenja, na vprašanje, kateri del obdelave runa ima najraje, pa je potrdila, da se najbolj sprosti prav pri predenju na kolovrat, prav tako pa v naravi rada nabira sestavine za barvanje. Na razstavi je predstavljanih kar 44 različnih naravnih sestavin za barve.

Priročnik so v Rokodelskem centru DUO nadgradili, saj so pripravili tudi dokumentarni film. Na kmetiji Kovk na Spodnjem Jezerskem so z Eveline in Janezom Smrtnikom posneli del o reji ovc, skrbi za kvaliteto volne, za katero si prizadeva Društvo rejcev ovc jezersko-solčavske pasme, ter o striženju ovc. Bojana Ažman pa v filmu deli svoje znanje o postopkih od pranja in česanja runa do predenja na kolovratu in barvanja volne z rastlinami. Priročnik, ki bo kmalu na voljo, je oblikovala Jana Jocif, producent filma pa je Karata film. Film si je s pomočjo QR-kod za posamezne faze obdelave runa mogoče ogledati tudi po delih.

Na razstavi v centru so predstavljene značilnosti volne kot materiala, postopki obdelave runa ter tudi uporabnost in različni izdelki iz volne. Ob pomoči Tajde Jerkič so na razstavi predstavljeni tudi izdelki rokodelk Bojane Ažman, Anje Musek, Darje Rant, Ladke Peneš, Lucije Tičar, Petre Vengar in Tatjane Švab.

… nato zgodovina

Ker nas zanima tudi zgodovinski vidik ovčereje in uporabe volne na Loškem, se z Mestnega trga povzpnemo do gradu v razstavišče v Okroglem stolpu, kjer sta se temi Od runa do volne posvetili Sara Šifrar Krajnik in Nina Misson.

Na razstavi nas na prvem panoju najprej navdušijo pregovori na temo ovc, ki si jih bomo morda lažje pojasnili šele ob zaključku. Uvodna tema je tako Razvoj ovčereje na Slovenskem, nato še na Škofjeloškem. Prve omembe o predenju predstavljajo že arheološke najdbe iz bronaste in bakrene dobe, o ovčereji na Škofjeloškem pa segajo šele v 18. stoletje, ko se pri dajatvah Sopotničanov omenja tudi runo ovce. V 19. stoletju je bila v Poljanski in Selški dolini ovčereja poglavitna živinorejska panoga, z 20. stoletjem pa reja ovac počasi začne upadati, saj jo prehitevata govedoreja in namesto domače uvožena volna.

Razdelku Predenje in tkanje na Škofjeloškem, ki ga v osredju prostora plemenitijo tudi predmeti, namenjeni tej dejavnosti, sledi še pomenljiv del razstave z naslovom Ovce in predenje v ljudskem pripovedništvu na Slovenskem. Ovce se kot ene najpomembnejših domačih živali pogosto pojavljajo v pregovorih, pripovedkah in ljudskem pesništvu, še posebno opazno vlogo pa imajo v krščanski simboliki in likovni umetnosti, ki se nanjo navezuje.

Ovce niso bile koristne le zaradi runa, že v starem svetu so jih ljudstva pogosto uporabljala za žrtvene živali, ker so ponižno sprejemale svojo usodo. Od tod do ponižnosti in vdanosti ni daleč. V veljavi je, da ovce potrebujejo vodnika, saj so drugače nebogljene in zbegane, zato veljajo tudi za neumne. Kako že pravi tisti pregovor? Pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev.

Sicer pa v muzeju 15. oktobra pripravljajo še vodenje po razstavi, 14. decembra pa bo za otroke na sporedu delavnica izdelovanja ovčk.