Pot vrnitve po nesreči (4)

Od nesreče, ki se je med turnim smučanjem na pobočju Ratitovca zgodila Katji Rakušček, je preteklo že več kot sedem mesecev. Čaka jo še dolga rehabilitacija. Je zavzeta in vztrajna.

»Skoraj vsak dan grem v športni studio, kjer lahko izvajam vaje in skrbim za organizacijo ter administracijo podjetja. Tako se počutim bolj koristno in bolj samozavestno. Pripravljam treninge za svoje vadeče, tekače in jih redno vsaj od doma spremljam na treningih in tekmah. Veliko mi je pomenilo, ko me je prijateljica v začetku maja, ko sem bila še na invalidskem vozičku, peljala na tekmo v Vipavo, kjer sem lahko v živo spremljala in navijala za tekače,« pravi.

Zaveda se, da ne more ničesar prehiteti, predvsem pa ne zdravljenja krna amputirane noge za protetiko. Nameščanje proteze na krn noge omogoča bolniku ponovno gibanje, hojo. »Nameščanje proteze me po vsej verjetnosti čaka to jesen. Do takrat moram ostati potrpežljiva, optimistična in živeti čim bolj običajno življenje,« razmišlja. Ni se zaprla med štiri stene, rada gre v družbo ljudi in se pogovarja o povsem običajnih temah. Tudi na naše vprašanje, ali je pripravljena svojo zgodbo deliti z bralci, se je odzvala brez zadržkov. »Verjamem, da se mnogim ljudem smilim in da sočustvujejo z mano, s tem, kar se mi je zgodilo. Velikokrat so v zadregi. Toda jaz na svojo nesrečo gledam drugače. Predvsem sem spoznala, da mi je nesreča dala nek drug pogled na življenje. Da sem še močnejša, kot sem bila. Spoznala sem, da je meja med življenjem in smrtjo tako tanka in da ni vredno izgubljati časa za nepomembne stvari in ljudi, temveč da se posvetiš stvarem in ljudem, ki jih imaš rad in te osrečujejo. Da so v življenju najpomembnejši tvoja družina, ljubezen, narava in dobri ljudje okrog tebe. Zato hvala, Matjaž, Cene, Nace, Bine, mama, Anja, Ema, Vesna in vsi ostali, ki mislite name. Spet se kmalu srečamo tudi na vadbah, teku in mogoče tudi na kaki tekmi. Upanje umre zadnje,« je hvaležna in optimistična Katja Rakušček.

Zaključuje z naslednjim sporočilom: »Slovenske gore in sredogorje je izredno lepo in vredno obiska. Pa vendar zahtevajo našo popolno pripravljenost in previdnost, saj objektivne nevarnosti pretijo vsepovsod. Nikomur namreč ne privoščim zgodbe, ki jo preživljam in jo bom živela jaz.« Srečno, Katja! (Konec)