Peš po Sloveniji: letošnji pohod do Ptuja je bil peti, ki so ga izvedle mame z otroki. Pred tem so se odpravili že do Prlekije, Kopra, Čateža in Nove Gorice. / Foto: osebni arhiv

Pešpotepanje po Sloveniji

Tri prijateljice, trije otroci in sto osemdeset prehojenih kilometrov od Mošenj do Ptuja

»Vsi veliko hodimo tako ali drugače in znano je, da imajo lahko otroci svoje 'ne ljubi se mi več' trenutke, vendar se s tem res ne srečujemo. Zgodilo se je že, da smo zelo utrujeni po celodnevni hoji prišli na želeno destinacijo, Vid in Jaka pa sta nato tam igrala košarko ...«

Včasih se premalo zavedamo, kako hitro otroci odraščajo in kako neprecenljivi so trenutki, ko še želijo preživljati čas s starši. Tega pa se dobro zavedajo Martina Kolar, Irena Bohinec in Bojana Burja, tri prijateljice, ki so se letos že petič podale na pešavanturo raziskovanja slovenskih krajev. Letošnji začetek avgusta je bil rezerviran za pohod od Mošenj do Ptuja, dobrih 180 kilometrov pa so premagali tudi Martinin sin Jaka in Irenina Ana ter Vid.

»Letošnji pohod do Ptuja je bil peti, ki smo ga izvedle. Pred tem smo se odpravili že do Prlekije, Kopra, Čateža in Nove Gorice, glavni razlog za naša potovanja pa je predvsem v tem, da vsi radi hodimo in odkrivamo slovenske kraje na drugačen način,« pove Martina. Pojasni, da jim je prvi pohod dal kar nekaj izkušenj; zdaj vedo, da ne gre vedno zaupati internetu, da je pot po stranskih cestah lahko precej daljša, kot kaže navigacija, da vzamejo samo najnujnejšo opremo … Vseeno pa včasih pride tudi do zanimivih in smešnih situacij, kot so letos npr. namesto ptujskih term rezervirale prenočišče v Termah 3000 in se nato čudile, kako je lahko prišlo do tega.

Spijo po gostiščih ...

Vsaka od njih opravlja določeno vlogo, Martina je zadolžena za organizacijo poti, Irena ureja prenočišča, medtem ko se Bojana ukvarja predvsem s tem, kje in kaj bodo jedli. Spijo po različnih gostiščih, hostlih, hotelih, šotorov zaradi dodatne teže v nahrbtnikih ne uporabljajo. »Glede prenočišča je tako: v turističnih krajih je problem, ker je vse zasedeno, neturistični kraji pa pogosto nimajo neke ponudbe za spanje. Pot zato velikokrat prilagodimo razpoložljivosti prenočišča, torej naredimo kakšen kilometer več ali manj,« pojasni Irena.

»Vsi veliko hodimo«

Človek bi si mislil, da takšen podvig zahteva kar nekaj psihičnih in fizičnih priprav, vendar pojasnjujejo, da tega ni, saj so vsi že dobro uhojeni.

»Vsi veliko hodimo tako ali drugače in znano je, da imajo lahko otroci svoje 'ne ljubi se mi več' trenutke, vendar se s tem res ne srečujemo. Zgodilo se je že, da smo zelo utrujeni po celodnevni hoji prišli na želeno destinacijo, Vid in Jaka pa sta nato tam igrala košarko,« se v smehu spominjajo preteklih pohodov. »Dejansko slabih izkušenj z ljudmi še nismo imele, vedno nas sprejmejo z veseljem in zanimanjem,« pove Bojana in razloži, da kljub temu da si načrtno ne ogledujejo znamenitosti in kulturne dediščine krajev, zelo veliko izvejo od domačinov, ki so največkrat začudeni ob dejstvu, da peš premagujejo takšne razdalje.

Motivacija? Tujina!

Jaka, Ana in Vid so zdaj že v pubertetniških letih, zato se jim zdi ideja prihodnjega večdnevnega pohajkovanja malce odbijajoča, vendar jim ob omembi tujine zažarijo oči. »Motivacija je sploh za mlade zelo pomembna, zato pri izbiri destinacije vedno pazimo na to, kaj je na koncu,« pojasni Martina, Ana pa jo dopolni, da bo šla tudi prihodnje leto zraven, če bodo šli kam izven Slovenije. Martina, Irena in Bojana se dobro zavedajo, da je čas, ki ga otroci še želijo preživljati z njimi, omejen, vendar upajo, da so jih s pohodi naučile vztrajnosti, ki je pomembna vrlina za življenje.