Watzmann je mogočna gora. Po tej steni se bomo povzpeli do grebena, ki ga bomo prečili. / Foto: Jelena Justin

Gora s slovenskim priokusom

Watzmann: Südspitze (2712 m n. m.), Mittelspitze (2713 m n. m.) in Hocheck (2651 m n. m.) – Masiv Watzmann leži v Bavarskih Alpah in na njegov najvišji vrh Mittelspitze je prvi stopil duhovnik in najboljši alpinist svoje dobe, Slovenec Valentin Stanič. Prečenje Watzmanna je veličastno dejanje za izurjene gornike.

Prečenje pogorja Watzmann je veličastno dejanja za vsakega gornika. Vzpon zahteva dobro psihofizično kondicijo in stabilno vreme, saj poteka po izpostavljenem grebenu, na katerem se ne želimo znajti ob slabem vremenu. Tura je dolga in predlagam, da dvakrat prenočimo. Izvedb vzpona je kar nekaj, tale opis nas bo skozi dolino Wimbachtal in mimo koče Wimbachgriesshütte, popeljal najprej na Južno špico, nato pa čez celotni greben do koče Watzmann.

Zapeljemo se proti Salzburgu, kjer z avtoceste zavijemo na izvozu Gröding in sledimo oznakam za Berchtesgaden, kjer zavijemo proti izhodišču Wimbachbrücke. Parkiramo na plačljivem parkirišču (sedem evrov na dan). Za prvi dan si izberimo vzpon po dolini Wimbachtal vse do koče Wimbachgriesshütte. Nočitev si rezervirajmo vnaprej. Naslednje jutro od koče nadaljujemo po dolini naravnost, kjer se na nadmorski višini 1432 metrov naša pot usmeri levo. Na tabli piše, da je do koče Watzmann 10 ur. Ja, prečenje je avantura, ki terja ogromno fizične kondicije. Pot vodi do vznožja Watzmannove jugo-jugozahodne strani, ko se le-ta postavi pokonci. V spodnjem delu se vzpenjamo skozi žlebove, kjer so nam v pomoč težje železne verige. Okolica nas navdušuje, saj se okoli nas dvigajo stolpi, ki so divji, a krhki in krušljivi. Po približno 400 višinskih metrih pridemo do gorskega travnika, kjer se je nekdaj celo pasla živina. Pot, ki nas vodi naprej, je ponekod zavarovana z žičnato vrvjo. V zgornjem delu, preden dosežemo greben in skalo, je tisti najbolj neprijeten del poti: melišče. Iz izkušnje lahko povem, da je po tem melišču kljub vsemu lažje iti gor kot dol, saj je melišče zbito. Ko dosežemo steno, se začne uživanje v skali. Skalni teren do Južne špice sicer ni pretirano zahteven, je pa strm in izpostavljen. Južna špica se je nekdaj imenovala tudi Schönfeldspitze, ki ima položen vršni greben. Pod steno se tudi opremimo s čelado, plezalnim pasom, samovarovalnim kompletom in rokavicami. Königsee je 2100 metrov pod nami, pozdravljajo nas Dachstein, pa Hochkönig, Hochkalter, v daljavi se vidi Kamnito morje. Sledimo grebenu. Potrebna je koncentracija, saj je greben izpostavljen. Pot ponekod tudi ni zavarovana in je treba malce poplezati, najbolj izpostavljeni detajli so zavarovani. Pot res poteka po grebenu, občasno se spusti na zahodno stran, redko tudi na vzhodno. Globina je povsod velika. Številni vzponi in spusti nas pripeljejo do srednjega vrha, Mittelspitze, na katerem je kot prvi človek stal naš Valentin Stanič leta 1800. Veličastno dejanje je bilo to! Zadnji del dolgega Watzmannovega grebena vodi od Mittelspitze do Hochecka. Posamezni zavarovani deli zahtevajo koncentracijo in mirno glavo, nato pa je konec zahtevnega prehoda. Na 2650 metrih nadmorske višine dosežemo majhno zavetišče in nato sledi Hocheck. Proti koči Watzmann se pot spusti v okljukih. Svet ni več zahteven, snamemo lahko tudi čelado in ostalo opremo. Predlagam, da prespimo v koči Watzmann (rezervirajte vnaprej) in se nato naslednji dan skozi sotesko Wimbachklamm vrnemo do izhodišča na Wimbachbrücke.

Nadmorska višina: maks. 2713 m
Višinska razlika: 2200 m
Trajanje skupaj: 16 ur
Zahtevnost: 5 / 5