Nujna (ne)pomoč
V ponedeljek, 15. avgusta, sva z možem iz presušenega Kopra odšla na sveže, zeleno Jezersko; ne zato, ker naju je Boris prepričal, ampak zato, ker tam živi moja sestra z družino. Pred vrnitvijo na Dunaj sva jih želela videti, preden gre nečak v prvi letnik fakultete, nečakinja pa nazaj v Stockholm na doktorat.
Po popoldanskem kosilu smo odšli na sprehod do jezera in na poti nazaj me je popadla nevzdržna bolečina v desnem ledvenem predelu, ki se je širila na desni bok in dimlje. Jokala sem od bolečine, družina je poklicala eno od bližnjih sosed, ki je na srečo zdravnica. Topel termofor in lekadol sta pomirila bolečino in za večerjo sem že sedela za mizo in jedla na žerjavici pečeno koruzo in krompir.
Ponoči okoli 00.30 me je prebudila huda bolečina, ki ni pojenjala, stopnjevala se je vse do tega, da je mož poklical nujno pomoč, kjer so naju povezali z ambulanto v Kranju. Zdravnica na drugi strani je rekla, da nimajo rešilcev in naj me pripelje do Kranja. Ko sem možu naročila, naj vpraša, koliko lekadolov lahko pojem, ker sem v zgodnji nosečnosti, je, predno bi lahko slišala vprašanje, odložila slušalko.
Bolečine so se stopnjevale, pobrala sva najnujnejše in se odpravila po vijugasti, razmajani in luknjasti cesti do Kranja. Bolečine so prihajale v valovih. Čeprav v šestem tednu nosečnosti, sem prakticirala dihanje, ki ga učijo za porod. Vsakemu pospešku in zaviranju se je moje celotno drobovje upiralo z ostro bolečino od hrbtenice na desni pa vse do dimelj desno spredaj. Ni več popustila, le še naraščala je, počasi, a vztrajno. V glavo mi je prišla misel, da so te bolečine primerljive s tistimi, ki me čakajo čez devet mesecev. Bližje ko je bil Kranj, bolj sem imela mravljinčaste roke, vrat, usta, trebušni predel. Ko sva zapeljala v mesto, sem možu izdavila, da postajam hroma. V strahu zame me je za volanom bodril, da sva skoraj že na cilju, da nama bodo pomagali.
Zapeljeva na parkirišče, kjer stojita dva rešilca in nekaj osebnih vozil. Parkirava, mož teče po pomoč. Vrne se sam z vozičkom. Moje roke in noge so v kontorziji, vstati nisem več mogla, glava mi je klonila na prsi, ko sem počasi izgubljala zavest. Dvignil me je kljub poškodovani nogi in me odložil na voziček. Medicinsko sestro je klical na pomoč, ko je voziček porival proti vhodu. Stala je na vogalu hiše in ponavljala, naj ne hiperventiliram, ker mi to povzroča kontorzije udov. Naredila ni niti koraka, da bi nama pomagala od avtomobila do vhoda.
Ko razloživa bolečine in se odločijo, da mi lahko zaradi nosečnosti dajo le paracetamol, se začne iskanje žile za infuzijo. Mož mi je kasneje povedal, da je to trajalo in trajalo, kri povsod in 15 minut kasneje po nekaj vbodih sem končno dobila infuzijo. Medtem skenirajo vse dokumente in se odločijo, da moram v bolnišnico na Jesenice. Mož vztraja, da v Ljubljano, ki je bližja družini. Zdravnica vmes v patetičnem poskusu opravičila izusti laž, da nimajo reševalnih vozil, da so šele zdaj prispela. Hja, ni bilo videti, da bi koga pripeljali, ambulanta je bila v čisti temi, ko sva prispela, pa tudi vozila so tam stala vsa, odkar sva midva prišla.
Izkazalo se je, da je bila situacija resna in da so dobro odreagirali, ker so me nemudoma poslali v UKC Ljubljana, kjer sem bila operirana. Iskrena hvala mladima reševalcema, ki sta me prepeljala v Ljubljano.
Drage Gorenjke in Gorenjci, ostanite zdravi. Drugega vam s tako zdravnico in medicinsko sestro ne preostane.
Špela (naslov je v uredništvu)