Ob stoti obletnici rojstva odprli spominsko sobo Uroša Kreka

Muzeji radovljiške občine so eno od manjših sob v drugem nadstropju Radovljiške graščine preuredili v spominsko sobo skladatelja Uroša Kreka (1922–2008). Uredili so jo z opremo in osebnimi predmeti iz njegove delovne sobe v Lescah, ki jo je muzeju podarila skladateljeva dedinja.

Mestni muzej Radovljica je že pred desetletjem pridobil opremo in predmete iz delovne sobe častnega meščana Radovljice. Podarila jim jih je Krekova dedinja, sestra njegove soproge Marija Ana Pauer Gult.

Ob stoti obletnici skladateljevega rojstva predmete z ureditvijo spominske sobe predstavljajo širši javnosti, prvič prav na dan odprtja 40. Festivala Radovljica, ki ga organizira Društvo ljubiteljev stare glasbe Radovljica, katerega častni član je bil od leta 1997 tudi Uroš Krek.

Krek, za katerega je ob odprtju spominske sobe prof. Tomaž Faganel poudaril, da sodi med najvidnejša imena slovenske glasbe po drugi svetovni vojni, je od leta 1979 do svoje smrti leta 2008 živel v Lescah.

Navadna samo biografija

O Krekovih začetkih v glasbi vemo malo, je na slovesnosti ob odprtju spominske sobe povedal profesor Faganel. »Po študiju slavistike in diplomah iz dirigiranja in kompozicije je delal v glasbenem programu takratnega Radia Ljubljana, bil raziskovalec Glasbenonarodopisnega inštituta in poldrugo desetletje profesor kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo. Že s prvimi skladbami je zarisal svoj skladateljski kredo, z močjo in ostrino, od katerih ni nikoli odstopil,« je skladateljevo delo in ustvarjalni slog opisal profesor Faganel.

»Pri Urošu Kreku je običajna samo biografija, a tudi ta še vedno z vprašaji, saj o skladateljevih prvih korakih v glasbi vemo komaj kaj ali nič,« pravi.

Ljubljančana, s klasično maturo oboroženega mladega študenta slavistike, kasneje glasbe, dirigiranja in kompozicije, mimogrede še kontrabasa, je glasba gotovo nagovorila že prej, je prepričan Faganel. »O tem času priča edina, radi rečemo mladostna skladba, nadvse zgledna in jasna, dvostavčna, najverjetneje še neizvedena miniatura za klavir. Zložil jo je v osmem razredu takratne klasične gimnazije – 1. novembra 1940 – je zapisano v notah. Pristala je v zapuščini tedaj znane pianistke Marte Valjalo, soproge predvojnega pobudnika vsakršnega novega v slovenski glasbi Slavka Osterca. Je bila gospa prva Krekova učiteljica klavirja, posredno glasbe?« se o Krekovih glasbenih začetkih sprašuje Faganel.

Znanje delil s prihodnjimi generacijami

Poudaril je, da je Krek na akademiji za glasbo poldrugo desetletje kot profesor kompozicije svoje nadvse široko znanje ter klasični in humanistični razgled delil ne le s prihajajočo generacijo bodočih kolegov skladateljev, ampak je teoretične svetove glasbe odstiral tudi bodočim dirigentom.

Romantik po duši Krek ni ustvarjal po vzorcu, po zgledih, pravi Faganel, ti so mu služili le za utemeljitev posebne poti. »Postava mu je bila, kot je zapisal Borut Loparnik, stroga rokodelska izvedenost. In kot je sam dodal, spoštljiva logika glasbenega stavka, danes malodane že pozabljene, včasih še celo omalovaževane glasbene veščine, dosledno vodenje glasov, načelo ustvarjanja napetosti in sprostitve, pri človeškem glasu z drugačnimi rešitvami, saj je ta, tako je zapisal Krek, občutljivejši od marsikaterega glasbila.«

Glasba ni površje, ampak dno

S poglobljenim razmislekom v kritični razdalji samoopazovanja postane Kreku skladanje posebne vrste dejanje, kot je sam iz razdalje razmišljal, aristokratsko dejanje v ubranem sozvočju znanja, vedenja, zaupanja, še navaja Faganel. »Nikoli površno na prvo žogo, vsakokrat odmaknjeno, poglobljeno, zaskrbljeno, brez popravljanja in novih verzij, za zmeraj. Kot bi uresničeval maksimo globoko razmišljujočega skladateljskega predhodnika Marija Kogoja: Glasba ni površje, ampak dno.«

Svojo glasbo je pogosto in premišljeno bogatil in dodatno barval s prvinami ljudskega, še pravi Faganel. »Ne kot bližnjico k razumevanju sodobnega, ampak za osebno barvo in prepoznavnost. Njegove orkestralne in komorne skladbe, pesmi s klavirjem in zborovske skladbe, ki jih je posebej zaznamovalo dolgoletno etnomuzikološko delovanje in predvsem slovenska simbolistična lirika, so danes trajna last slovenske glasbe.«

Skladateljevo ustvarjanje v Lescah

Krekova glasba je nastajala in zorela v zatočišču njegovega novega doma v Lescah, kjer je mojster od leta 1979 ustvaril zajeten del svojega pestrega opusa: nekaj koncertantnih partitur, večji del solistične in komorne glasbe ter pomembne zborovske skladbe.

»V tem prostoru se je stkala tudi prva vez skladatelja z izvajalcem. S spoštljive razdalje smo jo izvajalci začutili. Pot v Krekovo glasbo je terjala in še terja čas, radovednost, spoštovanje, prebuja vedno nove razmisleke in občutja, ob vsakem ponovnem srečanju nas je vprašala in nas spet vpraša drugače,« poudarja Faganel. »Odgovorno ravnanje z njo je odmev na Krekov temeljit in pretehtan skladateljski razmislek. Odgovor na skladateljevo skoraj tresočo roko, s katero je z iskreno skrbjo nad bodočim življenjem nove skladbe izvajalcu izročil vedno jasno izpisan rokopis, ko je z odgovornim dvomom vase iskrivo dodal: 'Če ne bo kaj v redu, pa – saj veste: najvažnejše skladateljevo orodje je radirka.'« Spominsko sobo sta uredili kustosinja Mestnega muzeja Radovljica Katja Kreutz Praprotnik in dokumentaristka Tita Porenta, besedilo je delo profesorja Tomaža Faganela. Krekovo glasbo, ki jo obiskovalci lahko poslušajo na tabličnem računalniku, je muzeju v uporabo odstopila RTV Slovenija.