Neodločnost

Neodločenost nas oropa naših dosežkov.

Ta tegoba pesti prenekaterega zemljana. Hitro jih opazimo. Običajno so bolj tiho, stopicajo na mestu, ne vedo, ali bi šli levo ali desno, težko zdržijo pogled v oči in rajši gledajo v tla, želijo ugajati, morajo ugajati drugim, precej preveč popuščajo, zanašajo se na nekoga (moža, ženo, prijatelja, sodelavko), da se odloča namesto njih, radi so v senci, ne dajejo pobud, ker so preglasovani in utišani, ponižno sprejemajo avtoritete, pogosto si zgradijo svoj idealni miselni svet. Spet drugi bolj skrivajo svojo neodločnost. Npr. s pretiranim govorjenjem, poudarjanjem svojih dosežkov, nastopaštvom in se skrivajo za družbenim položajem, ki jim daje moč. Pogosto je prav neverjetno, ko zvemo, da pomembni ljudje trpijo (da prav trpijo) za neodločnostjo, čeprav to ni razvidno iz njihovih dejanj.

Prva skupina ljudi podleže drugim ljudem. Ne vedo, kdo so, niti si ne upajo tega raziskovati, ker so jim drugi večkrat dali vedeti, da bodo oni mislili namesto njih. Lahko sicer kaj sprašujejo, odgovore pa bodo podajali drugi. Svoje želje so potisnili v ozadje. Čim dvignejo glavo nad vodo, jih dobijo po glavi. Navadili so se na življenje druge violine.

Težko je opredeliti vzroke za tak način reagiranja na okolico. Morda to niti ni pomembno, saj s svojo neodločnostjo živijo tu in sedaj. Dejstvo pa je, da so se takšnega načina nekje naučili oziroma bili prisiljeni se tega naučiti. Vendar danes ni več včeraj. Zato je najbolj pomembno, da neodločni ljudje ozavestijo, da zaradi svoje neodločnosti izgubljajo svoj potencial, izgubljajo svojo priložnost za srečnejše življenje. Kajti biti večino življenja tiho, v ozadju, le poslušati in nič reči ni prijetno.

Kaj storiti? Najprej se je treba posloviti od preteklosti in ozavestiti, da je danes nov dan. Pomaga, če poiščemo, kakšno korist imamo od neodločnosti. Kaj bi se spremenilo, če bi postala odločna? Kaj mi preprečuje, da bi postala odločna? In ko to najdemo, moramo to začutiti v sebi, v svojem telesu. Odloči se, da imaš dovolj neodločnosti, in potem naredi nekaj malih korakov po tvoje, naredi nekaj odločno sebi v prid, ne oziraje se na druge – ne na otroke, ne na moža, ne glede na starše. Naj bodo to majhni koraki, npr. kljub tvoji slabi volji bom kupila rdeče čevlje, jutri grem sam na izlet, začel bom peti v zboru, čeprav nasprotuješ, odšel bom v klub, kjer cenijo moje znanje in mene … Življenje je eno in prav je, da ga živimo tako kot nam paše – vsaj v malenkostih, ki nikogar ne ogrožajo.

Pri vsem poslavljanju od neodločnosti in vstopanju v odločnost bomo nujno potrebovali stik s svojo jezo. Pozitivna jeza, ki ji pravimo asetivnost, nam bo dala moč postaviti se zase. Jeza nam lahko ogromno pomaga. Jeza ni nekaj slabega, če jo usmerimo v doseganje dobrega in preprečevanje hudega.