Srbija, 2. del

Deželo ob reki Ibar imenujejo tudi dolina kraljev, ker so tukaj kronali veliko srbskih kraljev. V manjšem ženskem samostanu smo srečali »menihinjo«, pravijo jim »manastirke«, ki nam je namenila nekaj časa. Zanimivo je bilo prisluhniti njeni zgodbi. Bila je poročena in ima otroke. Ko so odrasli, je vstopila v samostan. Z njimi komunicira po telefonu, obiskov pravzaprav niti ne želi. Opravlja svoje delo v skupnosti, ki je povsem samooskrbna, in moli. S tem daje največ svoji družini, družbi in svetu. Pripravljali so se na nekakšen praznik, zato so še dodatno uredili okolico. Domačin je kosil travo. Tudi z njim smo spregovorili. Bil je bivši oficir JLA, ki je svojo prvo službo opravljal v Črnomlju. Besede, spomini, polno je bilo smeha. Štiristo evrov je njegova pokojnina, ki je v Srbiji med boljšimi, in se ne pritožuje. Takih srečanj je bilo še veliko, skoraj vsi so se spominjali JLA. Potem zelo radi vprašajo, kako je v Evropski uniji. V isti sapi povedo, da se oni svojim pravoslavnim bratom Rusom ne bodo odpovedali. Taki pogovori in srečanja so na potovanjih zelo ljuba stvar, morda nekaj najljubšega. Dobiš nekakšen pristen vtis dežele in družbe. V Ovčar Banji smo pristopili na vrh Kablarja, od koder je bil čudovit razgled na meandre Zahodne Morave. Naslednja postaja je bil Zlatibor. Smeti je bilo vedno manj. Zlatibor je pravi turistični center. Hotelsko naselje, 10-krat večje kot Kranjska Gora. Veliko je novega in še vedno gradijo. Starejši vedo povedati, da je bilo včasih to ljubko planinsko naselje, sedaj je ogromen, urban turistični center s smučiščem. Desetsedežna gondola do smučišča vozi pol ure, na vrhu so planinske poti in kolesarske steze. Gosti so skoraj izključno Srbi. Narava je prečudovita, bori, bori in še enkrat bori, ki v soncu pozlatijo.

Z ladjo smo se peljali po reki Drini od Perućaca do Višegrada. Ponovno bom vzela v roke knjigo Most na Drini. Ta most je res veličasten. In še bolj kanjon reke in sama Drina, ki ji pravijo tudi Zelena, po njeni barvi. Petindvajset kilometrov se voziš po popolni divjini. Česa takega še nisem doživela, več kot veličastno, in Srbija nas navdihuje na vsakem koraku. Ljudje so prijazni, ustrežljivi, vsi se radi pogovarjajo. Mladim tujina ne predstavlja več boljšega življenja in dela. Ko greš v tujino, si povsod tujec in denar ni vse. Želijo ostati in delati v domovini. V Bajni Bašti so se pripravljali na prireditev – spust po Drini. Ekipe z raznovrstnimi plovili se bodo spustile po reki. Ko smo se vračali z izleta, so imeli tekmovanje v kuhanju ribje čorbe. To je bila veselica in pol. Vsaka ekipa je imela svojo muziko, igrali so trubači, kadilo se je na žarih, kuhali so v kotlih, eni so plesali, drugi peli, vsi so kadili … to je Balkan …

(Se nadaljuje)