Balkan

Že več kot en teden se potikamo po Balkanu. Srbija, Kosovo, Črna gora, Bosna in Hercegovina. Dolgo časa smo živeli v skupni državi Jugoslaviji in zato se prebudi veliko spominov, tako nostalgičnih kot tistih, ko le zamahnemo z roko in se nasmejimo. Že v času Jugoslavije so bile razlike med republikami velike, v zadnjih 30. letih so se še močno povečale. Brez obotavljanja lahko zapišemo, da je Slovenija razvita zahodna država, hkrati pa navedenim državam ni uspelo narediti bistvenega premika v razvoju države. Po mestih in turistično razvitih krajih še nekako gre, vasi pa so zelo uboge, revne in daleč za nivojem razvoja, ki ga imamo v Sloveniji. S številkami bi lahko še kaj drugega dokazovali, vendar realnost podeželja je slaba: zelo slabe ceste, ogromno smeti, mnogi imajo eno ali dve kravici oziroma nekaj ovac in koz zaradi lažjega preživetja, plače in pokojnine so zelo nizke, znanje tujih jezikov je zelo slabo, odhod mladih v mesta je velik, veliko je propadlih tovarn, razvoja nove industrije ni ... verjetno je močna tudi zgodovinska razlika – Slovenija je bila več stoletij pod vplivom nemške kulture, navedene države pa več stoletij pod vplivom turške kulture. Posebej me je prevzelo območje Sandžaka. Popolnoma drugačna kultura: muslimani, džamije, v mestih še ni trgovskih centrov, zato je tam veliko majhnih trgovinic in kavarn, gost promet v centru mest (Novi Pazar, Plav, Rožaje), veliko smeti, nekaj beračev, ljudje pustijo avto na cesti in skočijo nekaj kupit v trgovino, ostali pa čakamo …

Moja in najina prednost je znanje jezikov. Rada klepetava z ljudmi. Za daljše pogovore izberem rajši starejše ljudi, ki se spominjajo bivše skupne države. In treba je tudi izbirati teme, ki so nam skupne in ki niso obarvane (preveč) politično, družbeno, kulturno. Te se pa precej razlikujejo po državah. Npr. v Srbiji ni koristno odpirati tem o Kosovu, istospolnikih in zadnji vojni. Na Kosovu je dobro najprej povedati svojo nacionalnost in šele nato začeti pogovor v srbščini. Povsod pa velja, da so ljudje vedno za pogovor, povsod so zelo prijazni in biti Slovenec je pravi privilegij. Zelo cenijo našo deželo kot čisto in urejeno, državna birokracija deluje, red pri gradnji naselij, imamo službe, dobre ceste po celi državi.

V Plavu, kjer so doma naši sosedje na Suhi, je večina prebivalstva v diaspori po celem svetu. Kljub temu zaživijo kot skupnost, kadar je nuja. Npr. v mestecu je ostala vdova sama s kopico otrok. Zgradili so ji hišo. Nabrali so denar in ji naredili hišo. Spet drugi je potreboval veliko denarja za nujno operacijo. In je odšel na drago operacijo v tujino. Čeprav živijo po celem svetu, jih srce, še posebej na stara leta, vleče nazaj v rodne kraje. Tudi če so manj razviti.