Vojaščina

Letos sem jaz izbral del dopusta. Želel sem videti kraje, kjer sem leta 1984 služil vojaščino. Najprej tri mesece v Kraljevu, nato pa še enajst mesecev v Prištini. Bil sem prometni policist (srbsko saobračajna policija), rekli so nam saobračajci. Očitno sem v tistih časih dobil zelo dobro priporočilo (ne vem, od koga), da sem se znašel v tej enoti. V Kraljevu smo imeli izobraževanje in usposabljanje (srbsko obuku). Imeli smo koristna predavanja o motoroznanstvu, naklonih, ki jih mora premagati vojaško vozilo. Na vprašanje oficirja, kako bi izračunali naklonski kot, sem rekel, da moramo uporabiti funkcijo tanges. Ni rekel, ali je prav ali narobe, le začudeno me je pogledal in vprašal: »Na katero šolo si pa ti hodil?« (srbsko Na koju školu si ti išao?) Imeli smo pa seveda tudi precej političnih lekcij in predavanj (srbsko politička nastava). Takrat sem jih težko poslušal in še danes se mi zdijo nesmiselna in neuporabna. Naučili so nas vožnje z motorji. Vožnje smo prakticirali z motorji znamke Moto Guzzi, pridobil sem izpit A-kategorije in bilo je odlično. Usmerjali smo promet v križiščih najprej na poligonih v vojašnici, nato pa kar v mestu Kraljevo, takrat smo nosili bele manšete. Spominjam se čudovitega občutka, ko sem stal sredi križišča – vsi vozniki so me ubogali, gledali mene in moje roke ter poslušali piske piščalke.

Pravzaprav se je naše popotovanje po poteh JLA začelo v Slavonskem Brodu. Tam smo brez najave obiskali kolega, s katerim sva služila vojaščino v Prištini. Oba sva bila pisarja (rekli smo čato). Začudenje je bilo obojestransko. Pač, snidenje po 37 letih. On je odvetnik. Pred meseci se je peljal v Nemčijo in pravi, da je v Kranju pomislil, le kaj dela Janez Logar, ali je še živ. Izmenjala sva si nekaj prigod, kam in kako nas je pripeljalo življenje, in se veseli poslovili. Morda pa se še kdaj srečamo.

V Beogradu smo obiskali železniško postajo, kamor sem takrat prispel iz Slovenije. Spominjam se, da je bilo ogromno mladih fantov. Nekateri so nadaljevali v Makedonijo, večina se nas je razkropila po Srbiji. Z našima fantoma smo šli v Beogradu na kosilo. Želel sem naročiti brezalkoholno pivo. Natakar (srbsko konobar) me debelo pogleda in pravi, naj ga ne sramotim in »gnjavim« (srbsko Nemoj da me brukaš) s takim naročilom. Seveda smo se iskreno nasmejali. Drugi dan, drugje, pa mi je natakar za isto naročilo odgovoril: »Kaj pa je to?« (srbsko A šta ti je to?)

Služenje vojaščine v JLA mi ni bilo v veliko veselje. Vem, da sem računal odstotke, koliko moram še odslužiti. En dan je bil 2,38 promila. Ko so sotrpini to videli, sem še njim delal te izračune in prognoze, kdaj bomo šli domov.

Bilo je tudi kaj dobrega.