Veliki umi: Einstein

»In kaj je Einstein dojel? Pozneje je povedal, da je šlo za analizo pojma samega časa. Z uporabo mentalnih podob in zaradi nepripravljenosti, da se zadovolji s sprejetimi resnicami samo zato, ker so tako razširjene in zakoreninjene, je prišel do spoznanja, da čas ni nekaj, kar bi bilo mogoče definirati absolutno. Konkretno je dojel, da sočasna dogodka, ki ju vidi en opazovalec, nikakor nista nujno sočasna za drugega opazovalca, ki se giblje z drugačno hitrostjo od prvega. Einstein je to pojasnil z miselnim poskusom – lahko si predstavljamo, kako se mu je oblikoval v glavi, medtem ko je sedel v patentnem uradu. Kar predstavljajte si ga: preučuje vloge za naprave, ki s signali sinhronizirajo ure, medtem pa skozi okno sliši ropotanje vlakov, ki se pod veliko bernsko stolpno uro peljejo proti postaji z vrstami enakih ur vzdolž peronov. Tole je njegov miselni poskus: denimo, da strela udari v oba konca drvečega vlaka. Če opazovalec na peronu na pol poti med strelama vidi, da udarita natančno ob istem trenutku, reče, da se je to zgodilo sočasno. Zdaj pa si zamislimo, kako je to videti potnici v sredini vlaka. V nanosekundi, kolikor traja, da jo doseže svetloba strele, se z vlakom že premakne malenkost naprej. Svetloba strele na začetku vlaka zato do nje prispe nekoliko prej. Zanjo udara strele nista sočasna. Po Einsteinovi teoriji ne moreno reči, da je ugotovitev enega pravilna, drugi pa se moti, saj nikakor ne moremo trditi, da eden od njiju miruje, drugi pa se giblje. Nobeden od njiju ne miruje popolnoma glede na preostalo vesolje niti nima boljšega opazovališča. Rečemo lahko le, da se gibljeta relativno drug na drugega in da imata takšna opazovalca lahko različna pogleda na sočasnost dogodkov, ki pa sta oba enako veljavna. V članku iz leta 1905 je še pojasnil posledice tega. Dogodka, ki ju imamo za sočasna, če gledamo le na tradicionalni sistem koordinat, pa ne moremo več imeti za sočasna, če se točka, kjer se je zgodil en dogodek, premika glede na točko, kjer se je zgodil drugi. To varljivo preprosto načelo je bilo hkrati revolucionarno. Opravilo je s pojmom absolutnega časa. Vsi sistemi, ki se gibljejo, imajo različne čase, relativne drug na drugega.« (str. 48–49)

Gornji odlomek poskuša pojasniti Einsteinovo posebno teorijo relativnosti iz leta 1905. Takole zapisano se zdi enostavno; če isto zapišemo v matematičnem jeziku, je bolj zapleteno; v vsakem primeru pa je bilo to spoznanje drzno in za človeštvo revolucionarno.