Spomeniki (in njihove usode)

»Knjiga obravnava javne spomenike, ki so jih na Slovenskem postavljali od sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Figuralni in arhitektonski spomeniki, spominske plošče in nagrobni spomeniki so nastali z namenom slavljenja zaslužnih posameznikov ali dogodkov. Imeli so pomembno vlogo simbola, ki pripadnike istega naroda povezuje v narodno skupnost. Zato je bila slovenska spomeniška vnema tesno povezana z narodnim gibanjem. Spomeniki so odraz slovenskega narodnega, političnega, kulturnega in socialnega razvoja, tudi po njihovi zaslugi so Slovenci kot narod uspeli oblikovati svojo kulturno in duhovno fiziognomijo. Zbirka tridesetih besedil je dokaj pestra, saj posamezna poglavja obravnavajo spomenike literatom, glasbenikom, misijonarjem, znanstveniku, dobrotnici, svetniku, cesarju, dvema kraljema, padlim vojakom in zmagi. Začenja se s prvim pomembnim spomeniškim mejnikom – nagrobnim spomenikom pesniku dr. Francetu Prešernu. /…/ Spomeniki so nastali zato, da bi ohranili spomin, niso pa večni. Emocionalni naboj, ki so ga imeli ob svojem nastanku, je sčasoma zbledel. Postali so sestavni del urbane vedute, spremenili so se v neme priče preteklosti. Ob zgodovinskih prevratih pa je simbolna vloga spomenikov ponovno oživela, zato je njihovo odstranjevanje želelo uničiti tudi njihovo pričevalno in simbolno funkcijo. Odstranjevanje spomenikov ima namen brisanja zgodovinskega spomina. Ta usoda je doletela slovenske spomenike na ozemlju, ki ga je po prvi svetovni vojni zasedla Italija, prav tako tudi habsburške dinastične spomenike in spomenike, ki jih je postavila nemška skupnost v večjih mestih, na začetku druge svetovne vojne pa so nemški in italijanski okupatorji odstranili vse spomenike jugoslovanskima kraljema Petru I. in Aleksandru I. Spomeniška krajina se je sčasoma spreminjala, saj skoraj tretjina spomenikov, ki jih opisuje ta knjiga, ne stoji več.« (str. 5–7)

Navajam odlomka iz avtorjevega predgovora v knjigo. Na njeni naslovnici je fotografija, na kateri kipar Fran Vesel oblikuje glavo cesarja Franca Jožefa za njegov spomenik v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni so spomeniku odsekali prav to glavo, na njeno mesto pa postavili enako veliko doprsje Frana Miklošiča, pri napisih na spomeniku pa zamolčali, da novi slavljenec ni bil le velik slavist, ampak tudi eden najuglednejših profesorjev na dunajski univerzi v cesarskih časih … In takih izjemnih spomeniških usod je v tej odlični knjigi še veliko. Osem od 30 izbranih spomenikov stoji na Gorenjskem.