Solidarnost

Na naši izmenjavi v bisfernem parku Nockberge smo se srečali s profesorjem münchenske univerze, ki je strokovnjak za divje zveri. Snemali so dokumentarni film o življenju v Alpah. Sodelovali smo kot skupina mladih, ki z gorskim vodnikom hodi po hribih. Zvečer smo se s profesorjem pogovarjali o tematiki, ki jo proučuje, in pritegnilo me je njegovo pripovedovanje o življenju v težkih življenjskih razmerah, kot je tudi alpski svet. Problemi so povsod enaki – mladi se odseljujejo, tradicionalno kmetijstvo opuščajo, gozd se zarašča, turisti prihajajo in s svojo prisotnostjo močno spreminjajo in obremenjujejo zelo občutljivo okolje. Najboljši način gospodarjenja v takih razmerah je nekakšno skupno gospodarjenje, solidarnost, sodelovanje med lastniki in uporabniki. Pokrajina mora biti vzdrževana. Domačini so stoletja vedeli, kaj je sonaravni in trajnostni razvoj. Če bi sekali preveč, bi erozija uničila gozdne sestoje. Če niso urejali hudournikov, jim je voda naredila škodo. Osnovni dejavnik v prostoru je kmetijstvo. Včasih je bilo ponekod iskanje rude, vsekakor pa pašništvo in gozdarstvo. Zadnja elementa v taki pokrajini sta šport in rekreacija. Razumela sem, da gre kot za nek način skupnega gospodarjenja, pašnih skupnosti, kjer je natančno določeno, katera opravila je treba opraviti v katerem letnem času. Določeno je tudi, kaj storiti z ljudmi, ki kršijo napisana pravila. Tak način je bil uspešen, dokler so na območju gospodarili in ga izkoriščali, kolikor so potrebovali in kar so naravne zmogljivosti okolja. Ko nekdo želi imeti več, se zatakne. Pravila gospodarjenja so bila zapisana, podobno kot statuti srednjeveških mest ali cehovska pravila. Z dobo industrializacije se je svet začel vrteti hitreje. Več, višje, hitreje, vrednota je imeti več kot drugi. Profesor je želel povedati, da v takih zahtevnih in težkih naravnih okoliščinah, kot je tudi alpski svet, kapitalizem ni najboljša oblika gospodarjenja. V takih območjih skupaj gradijo ceste, infrastrukturo. Ključno je, da mladi ostajajo, da se ne selijo v doline. Dajo jim štipendije, kjer lahko opravljajo različne poklice, ki niso nujno vezani le na kmetijstvo ali turizem. Uvajajo avtobusne linije, gradijo kulturne domove, telovadnice. Narodni park Nockberge je nastal, ko so tukaj nameravali zgraditi smučišče. Bil bi povezovalni člen med dvema velikima smučiščema v neposredni bližini. Vendar so se lastniki zemljišč uprli. Na referendumu so izglasovali proti in tako je nastal narodni park. Ima svoje prednosti in slabosti. Ključno sporočilo je, skupaj zmoremo in lahko uspešno gospodarimo v zahtevnih razmerah, posameznik ne more. To velja še kje drugje.