Nakupovalni voziček

V naši družbi zadnja leta res ni bilo v navadi, da bi se pogovarjali o cenah hrane. Saj smo govorili o cenah počitnic, avtomobilov, pa o nekaterih storitvah – toda hrana je bila pač družinski strošek, o katerem večina ni tarnala, saj smo si ga pri mesečnih stroških pač vzeli v zakup.

Priznam, da v trgovini nisem nikoli spraševala za ceno kruha, olja, soli, moke ... Tistega, kar pač gospodinje kupujemo skoraj vsak teden. Pred kratkim pa me je pri blagajni kar malce stisnilo pri srcu, ko je ženska srednjih let pred menoj, ko je slišala znesek računa, bolj sama pri sebi kot trgovki potarnala, da je za podoben tedenski nakup še pred kratkim plačala okoli sedemdeset evrov, zdaj jih celo sto ni dosti.

Dekle za blagajno je razumevajoče pokimalo in priznalo, da ni edina, ki je to opazila, in da ni problema, če iz nakupovalnega vozička tudi kakšno stvar vrne.

Ženska je samo pogledala nakupljene stvari in rekla, da je pač kupila zgolj tisto, kar res potrebujejo, in da ne bo ničesar vrnila, da pa se bodo doma pošteno pogovorili, če bodo še kupovali vse, kar so bili vajeni.

Tudi sama sem se zazrla v izdelke v svojem vozičku in premišljevala, kaj bi lahko vrnila. Pa nisem. Sem pa razmišljala o tem, da se je marsikatero od najosnovnejših živil v zadnjem času res močno podražilo. Olje in druge maščobe za skoraj polovico, žita in izdelki iz žit za okoli četrtino.

Seveda ne tarnamo le kupci, saj proizvajalci tarnajo nad cenami goriv in drugih stroškov, najemniki lokalov nad podražitvami najemnin. Kmalu se obetajo podražitve v gostinskih lokalih, pa so cene že sedaj marsikje res visoke.

V različne gostinske lokale tistim, ki tega ne zmorejo, res ni treba hoditi, toda vsaka gospodinja mora v živilsko trgovino in tudi otrokom je treba kupiti nove čevlje, oblačila in šolske potrebščine. Tudi v teh trgovinah je gotovo veliko takšnih, ki se pogosto primejo za glavo, ko izračunajo, kakšen strošek jih čaka.

Z visokimi cenami se spopadajo tudi marsikje drugje. Te dni smo lahko prebrali, da je črnogorska vlada omejila najvišjo trgovsko maržo za pšenično moko, olje, sladkor in sol. Ta bo v veleprodaji znašala največ pet odstotkov, v maloprodaji pa sedem.

Tudi mi čakamo na ukrepe države, ki pa bodo najbrž le za silo omilili stiske družin, zlasti tistih, ki že sedaj skrbno načrtujejo porabo vsakega evra. In najbrž se bo vse pogosteje dogajalo, da bo večina pred odhodom v trgovino morala še kako premisliti, kaj res nujno potrebuje. Zlasti ker se cene najnujnejših stvari povečale bolj kot plače.