Marko Anton Kappus – slovenski jezuit na koncu Novega sveta, Znanstvena založba FF UL, Ljubljana, 2021, 394 strani

Marko Anton Kappus

»Jezuit Marko Anton Kappus, doma iz Kamne Gorice, se je leta 1687 v okviru velikega pokristjanjevalskega projekta Družbe Jezusove odpravil v Novi svet in ostal tam do konca življenja. Deloval je v času, ko meje Nove Španije še niso bile dokončno zarisane: skoraj dvesto let po zavzetju Tenochtitlana pod vodstvom Hernana Cortesa in osvajalskih odpravah njegovih naslednikov, ko se je kolonialni sistem že popolnoma razvil in utrdil, so na skrajnem severozahodu današnje Mehike in jugozahodu današnjih Združenih držav Amerike ostala ozemlja, na katerih so živela staroselska ljudstva, ki si jih španska krona še ni podredila. V procesu kolonizacije teh težko dostopnih predelov je jezuitski red odigral odločilno vlogo in del te zgodbe je bil tudi slovenski misijonar. Rodil se je 12. aprila 1657 v ugledni in premožni družini v Kamni Gorici pri Radovljici. Devetnajstleten je vstopil v jezuitski red, od leta 1679 do 1683 poučeval latinščino v jezuitskih kolegijih v Ljubljani, Leobnu in Zagrebu, nato pa študiral teologijo najprej v Gradcu in potem v Bolonji in Milanu. Od tod je leta 1685 dvakrat pisal generalu Družbe Jezusove v Rim s prošnjo za odhod v misijone. Drugič se mu je želja izpolnila. Leta 1686 je bil posvečen v duhovnika, leto pozneje pa je z drugo skupino srednjeevropskih jezuitskih misijonarjev odplul v Novo Španijo. Iz pristanišča Vera Cruz, kamor je prispel 15. septembra 1687, je odšel najprej na sedež province v Ciudad de Mexico, konec leta pa je bil napoten v Sonoro in aprila 1688 je prevzel prve misijonske zadolžitve. /…/ Na teh obrobnih ozemljih, kjer konkvista z vojaškimi metodami zaradi nomadskega ali polnomadskega načina življenja in bojevitosti nekaterih avtohtonih ljudstev ni bila učinkovita, so jezuiti v dvesto letih zgradili učinkovit, do podrobnosti izdelan in utečen verski in družbenogospodarski sistem. Za špansko krono je bilo območje današnje severozahodne Mehike in Spodnje Kalifornije izjemno pomembno, ne le zaradi naravnih bogastev (srebro, zlato, baker), temveč tudi zaradi geostrateškega položaja za trgovanje s španskimi Filipini in Kitajsko.« (str. 7–8)

Ta knjiga, katere avtorji so Maja Šabec, Tomaž Nabergoj, Igor Maver in Ana Cecilia Prenz Kopušar, je dragoceno znanstveno delo o gorenjskem rojaku, ki je sodeloval v pokristjanjenju Novega sveta in prvi globalizaciji sveta nasploh. Dogajalo se je v drugih časih, a že tedaj je bilo glavno vprašanje, kdo bo gospodar tega sveta …