Razgled na Kvarner

Tuhobić (1109 m n. m.) – Gorski kotar skriva cel niz zanimivih, manj znanih vrhov, s katerih se zazremo v Jadransko morje ter na vrhove bližnje in daljne okolice.

Vse bolj se mi dozdeva, da ljudje niti ne vedo točno, kje je Gorski kotar in kaj vse obsega. Gorski kotar je del Primorsko-goranske županije, ki se razteza od Reke pa do Karlovca. Središče so Delnice. Ta del Hrvaške poetično imenujejo tudi »zeleno srce«, in ko si enkrat tam, ti je takoj jasno, zakaj. Obširni bukovi gozdovi, travnati vrhovi, ki jih popestrijo skale, za katere imaš občutek, da rastejo kar iz gozdnih tal. Pokrajina nas nagradi z obilo naravnih znamenitosti, ki so še precej avtentične, saj tukaj o množičnem turizmu še ne moremo govoriti. K sreči! V naslednjih nekaj tednih se bomo povzpeli na nekaj vrhov Gorskega kotarja.

Prvi bo Tuhobić, ki s svojo nadmorsko višino 1109 m ni med najvišjimi, a je izjemen razglednik. Ni lepšega kot sedeti na vrhu hriba in se zazreti v Jadransko morje. Da z Gorenjskega najhitreje pridemo do Gorskega kotarja, je najboljša izbira cesta v smeri Ilirske Bistrice, mejnega prehoda Jelšane, nato pa po avtocesti Reka–Zagreb do izvoza Kikovica, kjer avtocesto zapustimo. Vožnjo nadaljujemo po stari cesti Reka–Zagreb. Na prelazu Gornje Jelenje, kjer desno zavije stara cesta proti Crikvenici, mi nadaljujemo naravnost, v smeri Fužin, slaba dva kilometra, ko na desni strani zagledamo smerokaz Tuhobić. Zavijemo desno na makadamsko cesto, ki ji sledimo kakšen kilometer, do razpotja poti in manjšega parkirišča. Smerokaz za Tuhobić nas usmeri desno. Sledimo makadamski cesti, ki se v spodnjem delu strmo vzpone, nato pa preči pobočje in nas ponovno pripelje na razpotje, kjer levo navzdol vodi pot do Doma izviđača, mi pa nadaljujemo še naravnost po kolovozni cesti. Cesta je precej razrita in zavila bo levo. Kolovozu sledimo še nekaj časa, ko nas ta pripelje na greben Tuhobića. Od tukaj dalje smo na prijetni planinski poti, ki vodi skozi bukov gozd. Vzpenjamo se po grebenu, ponekod malce strmeje, a le krajši odseki. Ko dosežemo konec bukovega gozda, smo na križišču poti. Levo gre pot do Doma izviđača (tukaj bomo sestopili), desno oz. naravnost pa pelje pot do vrha Tuhobića. Tik pod vrhom se pot strmo povzpne, nato pa po travnatem slemenu dosežemo sam vrh, ki ga označuje geodetska točka, na kateri je izpisano ime vrha z nadmorsko višino. Tudi vpisna skrinjica z žigom se najde. Z vršnega grebena je čudovit razgled na Reški zaliv, na Učko in vrhove Čičarije, na Kvarnerski zaliv, otoka Krk in Cres, na jezero Bajer, pokažejo se tudi Risnjak, Snježnik in tudi slovenski Snežnik. Vidi se tudi Viševica, ki jo bomo v enem od prihodnjih opisov tudi obiskali.

Z vrha sestopimo do že zgoraj omenjenega križišča, kjer zavijemo proti Domu izviđaća. Pred nami je izjemno strm sestop, ki ga v mokrem močno odsvetujem. V tem primeru je bolje, da sestopimo po poti vzpona. Prvi del strmega sestopa nas pripelje do ceste, kjer na drugi strani nadaljujemo drugi del strmega sestopa. Spet dosežemo cesto, kjer zavijemo levo. Sledimo markacijam, nato pa zavijemo desno po kolovozu navzdol do Doma izviđaća. Ko dosežemo cesto, nadaljujemo desno približno dvesto metrov. Dom je običajno odprt, je pa odvisno od dneva in letnega časa.

Od doma se vrnemo po cesti, po kateri smo prišli. Ceste do našega jeklenega konjička je približno en kilometer.

Nadmorska višina: 1109 m
Višinska razlika: 250 m
Trajanje: 2 uri in 30 minut
Zahtevnost: 2 / 5